Administrative court allows appeal against customs fine, ruling organ must evaluate all evidence of timely payment.

Tožbi se ugodi in se odločba Republiške carinske uprave z dne 2.2.1995 v izreku pod točko 2. odpravi.

[JEDRO]

Upravni organ je v pritožbenem postopku dolžan presoditi vse dokaze, ki jih je stranka predložila v dokaz, da je svojo denarno obveznost pravočasno poravnala, kar pomeni, da dokaznega sklepa ne more sprejeti le na podlagi povratnice.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka pod točko 1) odpravila odločbo Carinarnice z dne 5.7.1994 in pod točko 2) odločila, da je tožnik zaradi zamude pri plačilu carine in drugih uvoznih dajatev dolžan za blago, ocarinjeno po uvoznih carinskih deklaracijah (UCD) in računih, navedenih v obračunu reklamacije obresti z dne 30.9.1994, ki je sestavni del te odločbe, plačati zamudne obresti v višini 13.968,00 SIT v osmih dneh od dokončnosti odločbe. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je iz povratnice razvidno, da je tožnik fakturo prevzel 30.5.1994, valuta je tako bila 7.6.1994, ker pa jo je plačal 8.6.1994, je s plačilom zamudil za 1 dan. Zato je tožena stranka tožniku, v skladu z zakonom o obrestni meri zamudnih obresti, obračunala obresti za 160 nepravočasno plačanih računov.

Tožnik s tožbo izpodbija odločbo zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Res je, da je tožnik podpisal, da je zbirni račun prejel 30.5.1994, vendar je ta datum zmotno vpisal. Navedenega računa ni mogel prejeti dne 30.5.1994, saj je bil tega dne šele izpisan. Ker ga je tožnik prejel po pošti, ga je lahko dejansko prejel šele 31.5.1994, saj pošta najmanj en dan potuje do naslovnika. Tožnik si je pridobil tudi izjavo Pošte, iz katere izhaja, da je pošiljka z računom prispela šele 31.5.1994 (dokaz je priložen tožbi). Ker je torej tožnik zbirni račun prejel šele 31.5.1994, ga je pravočasno poravnal. Zato sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je zadevo rešila na podlagi listin, s katerimi je tedaj razpolagala. Iz povratnice, s katero je tožnik prevzel zbirni račun, je razvidno, da je tožnik ta račun s podpisom prevzel 30.5.1994, prav tako je ta datum vpisala tudi Pošta, kar v tožbi priznava tudi sam tožnik. Vsebina pritožbe ni bila takšna, da bi kazala na drug datum prevzema spornega računa. V pritožbenem postopku ni imela razloga, da bi podvomila v datumski pečat tožnika in navedene pošte.

Tožba je utemeljena.

V stvari je sporno, ali je carinski organ pravilno odločil, ko je tožniku obračunal zamudne obresti v skupnem znesku 13.968,00 SIT zaradi enodnevne zamude pri plačilu carine in drugih uvoznih dajatev za blago, ocarinjeno pa uvoznih carinskih deklaracijah in računih navedenih v obračunu reklamacije obresti z dne 30.9.1994.

Tožnik v tožbi trdi, da je svoje obveznosti pravočasno poravnal, saj je račun dejansko prejel po pošti dne 31.5.1994 in ne 30.5.1994 kot to v izpodbijani odločbi navaja tožena stranka. Navedeni račun je bil 30.5.1994 šele izpisan in ker je bil poslan po pošti, ga tožnik ni mogel še istega dne prejeti (v dokaz je tožnik tožbi predložil izjavo Pošte, da je pošiljka z računom prispela šele 31.5.1994). Plačilo je bilo izvršeno 8.6.1994 kar pomeni, da je bil račun pravočasno plačan. Po vpogledu v dokumentacijo spisov sodišče navedbe tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je tožnik prevzel fakturo dne 30.5.1994, ni moglo preveriti, saj spisom ni priložena povratnica, na katero se sklicuje tožena stranka. Ne glede na to pa sodišče pripominja, da bi bila tožena stranka dolžna v postopku presoditi pritožbeno navedbo, da je tožnik pravočasno poravnal svoje obveznosti, tudi na podlagi drugih dokazov, ki jih je ponudil tožnik (fotokopiji računov in plačil teh računov, kar tožena stranka v izpodbijani odločbi sama navaja), še predvsem glede na datum izstavitve računa. Ker tožena stranka ni tako ravnala in ker sodišče iz že navedenega razloga pravno pomembne okoliščine ni moglo preveriti, je odločilo, kot izhaja iz izreka sodbe.

Čeprav je tožnik v tožbi zahteval odpravo izpodbijane odločbe, je sodišče odpravilo le 2. točko izreka te odločbe, ker se po vsebini tožba nanaša le na navedeno točko. Sodišče je 2. točko izreka izpodbijane odločbe odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).