Administrative court dismissed lawsuit for administrative review against first-instance act due to incorrect legal remedy instruction.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia dismissed the plaintiff's administrative lawsuit filed against a first-instance administrative decision. The plaintiffs argued that the first-instance organ incorrectly instructed them on available legal remedies, leading them to file a lawsuit instead of an appeal. The court ruled that administrative review proceedings are only permissible against second-instance acts, while appeals are required for first-instance decisions, rendering the lawsuit inadmissible under the Administrative Disputes Act.
Legislator headnote
AI generatedZUP 259. člen; ZUS 30. člen 1. točka 4. člen: Administrative review proceedings may be initiated only against administrative acts issued by a second-instance organ; against first-instance acts, an appeal is the exclusive remedy, and a lawsuit filed in error results in dismissal with a new appeal period.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Tožba se zavrže.
[JEDRO]
Upravni spor se sme sprožiti zoper upravni akt, ki je bil izdan na drugi stopnji, zoper akt prve stopnje pa le, če proti njemu ni pritožbe v upravnem postopku. Ker je tožnik vložil tožbo, ker je bil v aktu organa prve stopnje napačen pouk o pravnem sredstvu v nasprotju z 259. členom ZUP, je sodišče tožbo zavrglo, tožniku pa začne teči 15-dnevni rok za pritožbo prvega dne po vročitvi sklepa o zavrženju tožbe.
[OBRAZLOŽITEV]
Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla predlog za obnovo postopka za denacionalizacijo podržavljenega premoženja. Predlog za obnovo postopka iz razlogov 9. točke 249. člena zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) je po navedbi v obrazložitvi izpodbijanega sklepa v imenu tožečih strank podal pooblaščenec, ki je vložil sedanjo tožbo zoper izpodbijani sklep. Kot razlog za zavrženje izpodbijani sklep navaja, da je mogoče predlagati obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo (o stvari), v obravnavanem primeru pa se postopek ni končal z odločbo, marveč s sklepom o zavrženju vloge, ker stranke na poziv organa niso dopolnile nepopolne vloge. Ne glede na navedeno pa tožniki tudi sicer niso verjetno izkazali okoliščine, da je bil predlog vložen pravočasno.
Tožniki smiselno opozarjajo na bistveno kršitev pravil postopka in podrobneje navajajo okoliščine, zaradi katerih je organ prve stopnje zavrgel njihovo vlogo. Navajajo, da predlog za obnovo vsebuje vse, kar zakon zahteva za predlog za vrnitev v prejšnje stanje in bi moral pristojni organ, če vloga za obnovo ni dovoljena, vlogo obravnavati kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje v smislu 103. člena ZUP. Zato predlaga odpravo izpodbijanega sklepa s predlogom, da sodišče naloži organu prve stopnje, da tožnikom dovoli vrnitev v prejšnje stanje.
Tožbo je sodišče zavrglo iz naslednjih razlogov:
Izpodbijani sklep v pouku o pravnem sredstvu navaja, da je zoper njega dovoljen upravni spor, ki se sproži s tožbo v 30 dneh po prejemu izpodbijanega sklepa neposredno pri Vrhovnem sodišču RS ali na zapisnik pri kateremkoli okrajnem ali okrožnem sodišču v Republiki Sloveniji. Takšen pouk o pravnem sredstvu pa je napačen in ni v skladu z 259. členom ZUP. Ta določa, da je zoper sklep izdan o predlogu za obnovo postopka dovoljena pritožba, če ga je izdal organ prve stopnje, upravni spor pa je mogoče začeti, če bi tak sklep izdal organ druge stopnje. Zoper izpodbijani sklep, ki ga je izdal organ prve stopnje, upravni spor torej ni dovoljen ter je sodišče tožbo zato zavrglo na podlagi 4. točke 1. odstavka 30. člena zakona o upravnih sporih (v nadaljevanju: ZUS). Ker so se tožniki ravnali po napačnem pouku o pravnem sredstvu in so vložili tožbo namesto pritožbo, jim zato rok petnajst dni za pritožbo zoper izpodbijani sklep začne teči prvega dne po vročitvi tega sklepa sodišča. Pritožba se izroči naravnost ali pa po pošti organu, ki je izdal izpodbijani sklep na prvi stopnji (2. odstavek 222. člena, 230. in 233. člen ZUP).
Sodišče je določbe ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).