Constitutional court protection claim dismissed because ordinary administrative court already provided constitutional remedy under Article 157(1).

Tožba se zavrže.

[JEDRO]

Kadar je stranki zagotovljeno sodno varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu po 1. odstavku 157. člena ustave, ne more uveljavljati še sodnega varstva ustavnih pravic po 2. odstavku 157. člena ustave, saj pogoj odsotnosti drugega sodnega varstva ni izpolnjen.

[OBRAZLOŽITEV]

V tožbi za varstvo z ustavo zajamčenih svoboščin in pravic in njeni dopolnitvi tožnik navaja, da je v ponovnem postopku z odločbo tožene stranke z dne 29.4.1996 bila zavrnjena njegova prošnja za pridobitev državljanstva po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije, čeprav so velikemu številu oseb, ki so imele enak položaj in status kot tožnik, bile priznane vse pravice. Zoper navedeno odločbo je tožnik sprožil upravni spor, ki se vodi pri naslovnem sodišču. Z odločbo tožene stranke, s katero je potrdila nezakonit izbris tožnikovega stalnega prebivališča iz registra prebivalstva, pa je bila kršena tožnikova pravica do svobode gibanja in nastanitve. Tudi proti navedeni odločbi je sprožil upravni spor. Ker so skoraj vse osebnostne pravice v Republiki Sloveniji vezane na državljanski status posameznika, v manjši meri pa tudi na stalno prebivališče, tožnik meni, da je odprava in preprečitev nadaljnjih kršitev tožnikovih ustavnih in zakonskih pravic možna le tako, da sodišče čimprej odloči v obeh zadevah in ugodi obema tožbama.

Sodišče je tožbo zavrglo in naslednjih razlogov:

Ustava Republike Slovenije v 2. odstavku 157. člena določa, da odloča, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, pristojno sodišče v upravnem sporu tudi o zakonitostih posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika. V obravnavanem primeru tožnik zahteva sodno varstvo zaradi zatrjevanega posega v ustavno pravico enakosti pred zakonom z odločbo tožene stranke z dne 29.4.1996, izdano v postopku pridobitve državljanstva po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ter kršitve ustavne pravice svobode gibanja z odločbo, izdano v postopku izbrisa iz evidence o stalnem prebivališču.

V obeh navedenih primerih je sodno varstvo uveljavljenih ustavnih pravic zagotovljeno v upravnem sporu po 1. odstavku 157. člena ustave Republike Slovenije v zvezi s 1. odstavkom 7. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) in glede tega imata obe navedeni odločbi tudi pravilen pravni pouk. To pravno sredstvo je tožnik uporabil, saj je po lastnih navedbah v obeh primerih vložil tožbi v upravnem sporu, ki se po tožnikovih navedbah vodita pri naslovnem sodišču (spor o pridobitvi državljanstva in spor o izbrisu iz evidence stalnega prebivališča), kar se ujema tudi s podatki vpisnika naslovnega sodišča.

Sodno varstvo navedenih ustavnih pravic je torej tožniku zagotovljeno v drugem sodnem postopku, zato po mnenju sodišča ni mogoče zahtevati še varstva ustavnih pravic v upravnem sporu po 2. odstavku 157. člena ustave Republike Slovenije, saj pogoj odsotnosti drugega sodnega varstva tedaj ni izpolnjen. Tožnik za vložitev obravnavane tožbe torej nima podlage v navedeni ustavni določbi, zato je moralo sodišče tožbo ob smiselni uporabi 4. točke 1. odstavka 30. člena ZUS zavreči.

Sodišče je v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) ZUS smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.