Court dismisses appeal where co-ownership of land is decisive for enforcement order against one co-owner.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Solastništvo zemljišča je odločilna okoliščina za presojo, komu komunalni inšpektor ukrep odstranitve prikolice izreče.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na tožnikovo pritožbo odpravila 2. točko in zavrnila pritožbo zoper 1. in 3. točko odločbe Komunalne inšpekcije Sekretariata za upravne zadeve občine z dne 07.09.1993, s katerima je bilo tožniku in njegovi sestri naloženo, da morata v roku 15 dni od prejema te odločbe odstraniti turistično prikolico, postavljeno na parc. št. 4303/9 in jo odpeljati na za to določena mesta (1. točka); v kolikor pa zavezanca ne bi izpolnila naložene obveznosti, bo obveznost izpolnila druga oseba na njune stroške (3. točka). Glede zavrnilnega dela tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe zavrača tožnikove pritožbene navedbe, da prikolica ni njegova, niti ni na njegovem delu zemljišča. Navaja, da je po določbi 10. točke 13. člena odloka o varstvu, urejanju in videzu okolja (Uradne objave, št. 38/89, v nadaljevanju:

odlok) za ohranitev primernega videza naselij in okolja ter zdravega človekovega okolja prepovedano postavljati šotore, turistične prikolice in kontejnerje izven organiziranih šotorišč, campov ali funkcionalnih zemljišč stanovanjskih hiš. Tožnik ima postavljeno prikolico na parceli, ki ni organiziran camp, šotorišče ali funkcionalno zemljišče stanovanjskih hiš. Odlok v 5. odstavku 1. člena določa, da veljajo določila odloka tudi za površine in objekte, ki jih vzdržujejo in upravljajo lastniki ali drugi uporabniki. Ugotavlja, da je tožnik solastnik omenjene parcele in da parcela sama ni razdeljena med posamezne solastnike, pač pa je vsak lastnik celotne parcele v skladu s svojim deležem.

V tožbi tožnik navaja, da je bil postopek organa prve stopnje pomanjkljiv, saj ni v celoti ugotovil dejanskega stanja. Ni upošteval okoliščine, da sta dva lastnika parcele, kjer je postavljen premični objekt, kateri pa sploh ni njegov, temveč je v celoti last njegove sestre. Pristojni upravni organ sploh ni poskrbel, da bi v predhodnem upravnem postopku ugotovil vse dejanske okoliščine, ki so pomembne za izdajo sporne odločbe. Izpodbijana odločba ni bila vročena lastnici zemljišča in lastnici sporne prikolice, katera bi tudi njo zavezovala na izpolnitev zakonske obveznosti. Sam pa kot zavezanec ne more izpolniti naloženih obveznosti, saj bi s tem nezakonito posegal v tujo lastnino. Na podlagi teh okoliščin tožnik ocenjuje, da so bila v postopku izdaje odločb organa prve in druge stopnje kršena načela pravic občanov, materialne resnice in zaslišanja stranke, kar je v nasprotju z določbami I. poglavja zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Zato sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo (smiselno v zavrnilnem delu).

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe. Predlaga sodišču, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V 14. in 15. členu odloka so med drugim določena pooblastila komunalne inšpekcije za nadzor nad izvajanjem določb odloka. Če ugotovi, da so določbe odloka kršene, nepravilno uporabljene ali neupoštevane, kršitelju odredi, da je potrebno nepravilnosti v roku, ki ga postavi, odpraviti. Tožena stranka je ugotovila kršitev 10. točke 1. odstavka 13. člena odloka, po kateri je prepovedano postavljati turistične prikolice izven organiziranih šotorišč in campov ali funkcionalnih zemljišč stanovanjskih hiš. Pritožbeni ugovor, da prikolica ni njegova, niti ni na njegovem delu zemljišča, brez navedbe čigava je, je tožena stranka pravilno zavrnila, sklicujoč se na solastništvo zemljišča, kar je tudi po presoji sodišča odločilna okoliščina za presojo, komu komunalni inšpektor ukrep izreče. Če je zemljišče v solasti dveh, pač obema in niti ni bistveno, kdo od obeh solastnikov je lastnik prikolice. V tem upravnem sporu tudi ni pomembno, ali je bila drugi solastnici zemljišča vročena izpodbijana odločba. Z izpodbijano odločbo je bila zavrnjena le tožnikova pritožba. Vročitev odločbe prve stopnje drugi solastnici, ki je po navedbi v tožbi tudi lastnica prikolice, pa bo pomembna šele v morebitnem postopku prisilne izvršitve odločbe.

Na podlagi navedenega tožnik ni mogel uspeti v tem upravnem sporu. Zato je sodišče njegovo tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravih sporih. Določbe ZUP in ZUS je sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije.