Court dismisses appeal as no law requires preserving prior salary levels during judicial reclassification.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Niti Zakon o sodiščih niti Zakon o sodniški službi nimata določb, po katerih bi bilo treba pri uvrstitvi v plačilni razred upoštevati načelo ohranitve višine sodnikove plače, dosežene po prejšnjih predpisih. Določba 52. člena Zakona o sodniški službi velja le za plače, določene po tem zakonu, ne pa za prejšnje plače.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper njeno odločbo z dne 26.5.1994, s katero je bil tožnik kot sodnik Temeljnega sodišča s 1.7.1994 začasno uvrščen v plačilni razred 2,00. Svojo odločitev je utemeljila z navedbo, da je prvostopna odločba bila potrebna zaradi uveljavitve novega načina oblikovanja sodniških plač od 1.7.1994 dalje. Odločba, izdana po 107. členu zakona o sodniški službi, je torej začasna ureditev, saj razporeditev tožnika v smislu 124. člena zakona o sodiščih še ni bila opravljena. Tožena stranka je zaradi uvedbe nove osnove za izračun sodniških plač (45. člen zakona o sodniški službi) z določitvijo plačilnih razredov (46. in 47. člen istega zakona) najprej opravila pogojno razporeditev tožnika po 124. členu zakona o sodiščih ter nato ob predpostavki te razporeditve določila tožniku plačilni razred. Pri pogojni in začasni razporeditvi je upoštevala dolžino tožnikovega sodniškega staža v skladu z določbo 1. odstavka 105. člena zakona o sodniški službi. Ker opravljanje pravnih del, ki jih je v pritožbi navajal tožnik, po tej določbi ni izenačeno z opravljanjem sodniške funkcije in je treba upoštevati v prvostopni odločbi ugotovljeni sodniški staž (2 leti in 9 mesecev), je morala pritožbo kot neutemeljeno zavrniti.

Tožnik v tožbi navaja, da se je z njegovo uvrstitvijo v plačilni razred 2,00 njegova plača zmanjšala za več kot 26.000,00 SIT mesečno. Izpodbijana odločba ni zakonita, ker kot podlago za uvrstitev v plačilni razred navaja edinole trajanje tožnikove dosedanje sodniške službe, 3. točka 2. odstavka 124. člena zakona o sodiščih pa kot kriterij za razporeditev sodnikov določa poleg dolžine dosedanjega opravljanja sodniške službe tudi sodnikovo starost. Ker tožena stranka tega ni upoštevala, tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi z napotilom, naj tožena stranka z novo odločbo tožnika uvrsti v plačilni razred, ki mu bo zagotavljal vsaj enake materialne pravice, kot jih je imel doslej, z učinkom od 1.7.1994 dalje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponovi razloge izpodbijane odločbe in še pojasni, da je bil tožnik z novo odločbo z dne 19.12.1994 razporejen na Okrajno sodišče in uvrščen v plačilni razred 2,10. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno. Tožba ni utemeljena.

Po prehodni določbi 2. odstavka 107. člena zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 19/94, dalje: ZSS) je moral sodni svet sodnika, ki je nadaljeval funkcijo v smislu 8. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije, uvrstiti v plačilni razred, ki ustreza dosedanji dolžini opravljanja sodniške funkcije na sodišču, na katerem nadaljuje delo, ob smiselni uporabi določb tega zakona o napredovanju sodnika in ob upoštevanju razvrstitve po 124. členu zakona o sodiščih. Zakon o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, dalje:

ZS) je v 124. členu določal kriterije za razporeditev sodnikov temeljnih sodišč na okrožna oziroma okrajna sodišča. To razporeditev je bilo treba opraviti najkasneje do 1.12.1994 (3. odstavek 124. člena ZS). Ker je bil novi način določanja osnov sodniških plač uveljavljen s 1.7.1994 (109. člen ZSS), je tožena stranka po presoji sodišča smela za to vmesno obdobje (od 1.7.1994 do izdaje odločbe o razporeditvi sodnika po 124. členu ZS) izdati začasno odločbo o uvrstitvi v plačilni razred tudi še pred razporeditvijo sodnika po 124.

členu ZS, saj bi bilo sicer onemogočeno izplačevanje sodniških plač, kajti prejšnji zakon o sodniških plačah in drugih prejemkih (Uradni list RS, št. 10/93) se je s 1.7.1994 prenehal uporabljati (2. odstavek 109. člena ZSS). Uvrstitev v plačilni razred je odvisna od plačilne skupine (2. do 5. odstavek 44. člena ZSS) ter od napredovanja v višji plačilni razred, ki praviloma nastopi po vsakih treh letih sodniške službe (26. člen ZSS). Tožena stranka je štela, da tožnik izpolnjuje po 3. točki 2. odstavka 124. člena ZSS le pogoje za razporeditev na okrajno sodišče. Menila je namreč, da opravljanje pravniških del, ki jih v pritožbi navaja tožnik (pravna dela pri pravnih osebah v gospodarstvu), po 1. odstavku 105.

člena ZSS ni izenačeno z opravljanjem sodniške funkcije. Ob tej dejanski ugotovitvi, ki ji tožnik v tožbi ne ugovarja, ter ob sicer nespornem dejstvu, da je imel tožnik ob izdaji prvostopne odločbe 2 leti in 9 mesecev sodniškega dela, pa se tožnik po presoji sodišča ne more uspešno sklicevati na to, da je tožena stranka nepravilno uporabila zakon, ker v smislu določil 3. točke 2. odstavka 124. člena ZS ni upoštevala tudi tožnikove starosti. Sodnikova starost je po navedeni določbi le eden izmed kriterijev, ki ga je bilo treba upoštevati pri razporejanju sodnikov temeljnih sodišč na okrajna oziroma okrožna sodišča, upoštevati pa ga je treba kumulativno z dolžino dotedanjega opravljanja sodniške funkcije ("ter v sorazmerju z njihovo starostjo in dolžino dosedanjega opravljanja sodniške funkcije").

Ob pravilno rešenem predhodnem vprašanju, da so pri tožniku po navedeni določbi ZS v zvezi z določbo 1. odstavka 105. člena ZSS podani pogoji za razporeditev na okrajno sodišče, pa je tožena stranka tožnika pravilno uvrstila v plačilni razred 2,00 (1. odstavek 49. člena ZSS), saj pri tožniku niso bili podani pogoji za napredovanje v višji plačilni razred (2. odstavek 107. člena v zvezi s 26. členom ZSS). Ker niti ZS niti ZSS nimata določb, po katerih bi bilo treba pri uvrstitvi v plačilni razred upoštevati načelo ohranitve višine sodnikove plače, dosežene po prejšnjih predpisih (določba 52.

člena ZSS namreč velja le za plače, določene po IV. poglavju ZSS, ne pa za prejšnje plače), je izpodbijana odločba po navedenem pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena.

Neutemeljeno tožbo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.