Employer's right to vacate office room terminates upon cessation of employment contract without subletting proof.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Če je bila soba dodeljena v zvezi z delovnim razmerjem, je delodajalec upravičen zahtevati izpraznitev, če delo pri njem preneha. Če je delodajalec prepustil obrat (delavca in poslovne prostore) tretji osebi, je uporabnik sobe upravičen sobo uporabljati naprej le, če dokaže, da je bila tudi soba prepuščena v najem prevzemniku obrata.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo. Sodišči sta ugotovili, da je tožeča stranka dodelila sporno sobo toženi stranki zaradi delovnega razmerja pri njej in dokler bo to trajalo. Ker je delovno razmerje prenehalo, je tožeča stranka upravičena zahtevati njeno izpraznitev.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je tožeča stranka z najemno pogodbo odstopila vse svoje poslovne prostore, prav tako pa svojih 29 delavcev najemniku ..., in sicer za 10 let. Med delavci je tudi toženec, pogodba pa traja do 1.10.2000. Tožeča stranka je torej toženca brez njegove volje odstopila tretji osebi, kar pomeni, da toženec dela pri tožeči stranki v bistvu ni opustil, temveč se je začasno spremenil le njegov status. Sodišče druge stopnje zmotno trdi, da prevzemnik delavcev ni v obvezi do njih. Zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Odločitev sodišč prve in druge stopnje temelji na dejstvu, da je delovno razmerje tožene stranke prenehalo tako pri tožeči stranki kot tudi pri najemniku poslovnih prostorov oz. prevzemniku dejavnosti družbene prehrane. Sodišči sta se oprli na listinske dokaze ter izpoved toženca kot stranke. Gre za dejanske ugotovitve, ki jih v revizijskem postopku ni več dovoljeno preizkušati, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odstavek 385. člena ZPP). Nobene konkretne procesne kršitve pri ugotavljanju teh dejstev pa tožena stranka ni navedla.

Če pa je toženec prenehal z delom, za katero je dobil v uporabo sporno sobo, ni več pravno odločilno, za koliko časa je bila sklenjena pogodba med tožečo stranko in podjetjem. Tožena stranka tudi ni nikoli zatrjevala, da je tožeča stranka skupaj z delavci, ki so dotlej delali pri njej, novemu najemniku prepustila tudi prostore, v katerih so ti prebivali (tako tudi ne sporne sobe). Prav tako ni zatrjevala, da je bivanje v sporni sobi postalo neodvisno od delovnega razmerja pri tožeči stranki. To pa pomeni, da tožena stranka ni uspela dokazati pravne podlage za svoje vztrajanje pri uporabi navedene sobe. Odločitvi sodišč prve in druge stopnje sta tako pravilni.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).