Administrative court dismisses claim for interim order against nationalized property due to lack of standing.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Predlog za začasno odredbo lahko vložijo upravičenci fizične osebe, po odločbi Ustavnega sodišča RS pa tudi pravne osebe, če so imele ob podržavljenju premoženja status domače pravne osebe in če so same ali njihovi pravni nasledniki ob uveljavitvi ZDen delovale na območju Republike Slovenije.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice proti odločbi Občinskega sekretariata za družbenoekonomski razvoj občine z dne 23.5.1994, s katero je navedeni upravni organ zavrgel predlog tožnice za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se podjetju prepovedalo lastninsko preoblikovanje do zneska nacionaliziranega premoženja, ki bo ugotovljen po 44. členu zakona o denacionalizaciji, vendar minimalno za 160.000 dinarjev iz leta 1931, valoriziranih na današnjo vrednost in za nepremičnine, ki so vpisane v vl. št. 647 in 672 kot zavarovanje terjatve tožnice, ki velja do pravnomočne rešitve postopka denacionalizacije. V razlogih izpodbijane odločbe tožene stranke potrjuje razloge v odločbi prvostopnega organa, da tožnica ni izkazala zakonskih predpogojev, da v denacionalizacijskem postopku za vrnitev podržavljenega premoženja nastopa kot aktivno legitimirana stranka - upravičenec po določbah zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93 - v nadaljevanju ZDen) v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. 603 z dne 4.3.1991 (Uradni list RS, št. 13/93). Tožnica je namreč s firmo iz Slovenije "..." ustanovila novo družbo z omejeno odgovornostjo "...", ki je poslovala do podržavljenja z odločbo Mestne zamplembene komisije z dne 24.5.1995. Z odločbo Okrajnega sodišča z dne 20.5.1946 pa je bil izvršen prenos premoženja v last države FLRJ. Tožnica je bila tudi ustanovitelj družbe ... dne 2.7.1990, vendar s tem ni verjetno izkazala niti pravne kontinuitete od firme "...", niti da je kot soustanovitelj firme ... upravičenec do vrnitve podržavljenega premoženja po določbah ZDen iz citirane odločbe ustavnega sodišča.

Tožeča stranka v tožbenih ugovorih nasprotuje razlogom v izpodbijani odločbi, zlasti, da tožnik ni izkazal svojega pravnega nasledstva, ker ni opravljal nikakršne dejavnosti na območju Republike Slovenije od podržavljenja podjetja ..., to je od 24.8.1945 pa do 2.7.1990, ko je ustanovil gospodarsko družbo ... Po tožbenih trditvah taki razlogi v izpodbijani odločbi niso utemeljeni, ker tožnik ni mogel gospodarsko delovati na območju Republike Slovenije do sprejetja ustrezne zakonodaje (zakon o podjetjih, zakon o tujih vlaganjih). Tožnik v tožbi tudi navaja, da v navedeni ustavni odločbi ni dana zahteva, da bi moral denacionalizacijski upravičenec ves čas delovati na območju Republike Slovenije, temveč je pomembno, ali je dejansko gospodarsko deloval v času sprejetja zakona o denacionalizaiciji. Za tožnika kot tujo firmo kontinuiteta od leta 1945 dalje ni bila možna. Zato predlaga, da sodišče predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi. Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene ugovore iz enakih razlogov kakor v izpodbijani odločbi in poudarja, da so po ustavni odločbi fizične in pravne osebe kot upravičenci do denacionalizacije izenačeni, vendar mora pravna oseba dokazati svojo pravno kontinuiteto, česar pa tožeča stranka ni verjetno izkazala, saj ni bila ustanovljena in ni delovala po jugoslovanski oziroma slovenski zakonodaji.

Tožba ni utemeljena.

Po določbah 9. do 16. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92, 7/93 in 13/93 - v nadaljevanju ZLPP) je urejeno zavarovanje zahtevkov za vračanje premoženja v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij, ki jih v skladu s predpisi o vračanju premoženja uveljavljajo upravičenci in njihovi pravni nasledniki po teh predpisih od podjetij, ki se preoblikujejo po ZLPP. V 12. členu tega zakona je določeno kot sredstvo zavarovanja začasna odredba, katero na predlog upravičenca lahko odredi pristojni organ, če je dejanska in pravna podlaga predloga po vsebini in obsegu verjetno izkazana, da se podjetju ali lastniku podjetja prepove razpolaganje s stvarmi, ki so predmet zavarovanja ali odredi prenos delnic na sklad v višini in na način iz 14. člena tega zakona.

Kdo so upravičenci do vrnitve podržavljenega premoženja izhaja iz določb zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93 - v nadaljevanju ZDen), to so fizične osebe, glede na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. 603 z dne 4.3.1993 (Uradni list RS, št. 13/93) pa so upravičenci tudi pravne osebe (analogno cerkvam, verskim skupnostim itd. iz 14. člena ZDen) ob pogojih, če so imele v času, ko jim je bilo premoženja podržavljeno, status domače pravne osebe in če so same ali njihovi pravni nasledniki ob uveljavitvi ZDen, to je dne 7.11.1991, delovale na območju Republike Slovenije. Sodišče se strinja z razlogi v izpodbijani odločbi, da tožnik ni izkazal statusa upravičenca do vrnitve podržavljenega premoženja po navedenih kriterijih ustavne odločbe, saj je bil le soustanovitelj podjetja ..., katerega premoženje je bilo podržavljeno v letu 1945 in po podržavljenju ni več delovalo na območju Slovenije niti po pravnih naslednikih. Zato je tožena stranka po mnenju sodišča pravilno razlogovala v izpodbijani odločbi, da tožeča stranka z ničemer ni izkazala pravnega nasledstva z ustanovitvijo in delovanjem gospodarske družbe ..., saj je navedeno podjetje nov pravni subjekt brez kontinuitete in kakršnekoli povezave z bivšim podjetjem ... (tudi ne s prenosom sredstev). Ker je v tej stvari za status upravičenca in s tem tudi upravičenosti aktivne legitimacije za vložitev predloga za začasno odredbo, pravno relevantno izkazati pravno nasledstvo od podjetja ..., ni sprejemljiv tožbeni ugovor, da je pravno nasledstvo tožnika izkazano z ustanovitvijo podjetja ... in z gospodarskim delovanjem tega podjetja v času uveljavitve ZDen.

Ker tožena stranka v tej upravni stvari ni izkazala statusa upravičenca, torej aktivne legitimacije, je izpodbijana odločba zakonita, tožba pa ni utemeljena, zaradi česar jo je sodišče zavrnilo po 2. odstavku 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS).

Določbi ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).