Administrative court dismisses taxpayer's request for revocation of tax decision via supervisory review, citing statutory authority of tax agency.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Odločanje o uporabi izrednega pravnega sredstva odprave ali spremembe odločbe po nadzorstveni pravici (2. odst. 106. čl. ZDoh) je v pristojnosti republiškega davčnega organa (Republiške uprave za javne prihodke), zato davčni zavezanec ne more zahtevati odprave ali spremembe odločbe, zoper katero ni vložil pritožbe, po nadzorstveni pravici.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrgla tožnikov predlog za odpravo odločbe Izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 20.5.1993 po nadzorstveni pravici. S to odločbo je navedeni prvostopni organ tožniku kot zavezancu ugotovil dohodke od opravljanja dejavnosti za leto 1992 in mu naložil plačilo davka v višini 34.900,00 SIT. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka citira določbo 2. odstavka 106. člena zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 71/93), po kateri lahko republiški davčni organ (Republiška uprava za javne prihodke) odpravi ali spremeni po nadzorstveni pravici dokončno odločbo o odmeri dohodnine ali posamezne vrste davka v dveh letih od dneva, ko je postala dokončna, če je bil z njo očitno prekršen materialni zakon.

V zvezi s tem tožena stranka navaja, da je odprava ali sprememba odločbe po nadzorstveni pravici izredno pravno sredstvo, s katerim se presoja zakonitost odločbe, zoper katero ni bila vložena pritožba. Odločanje o uporabi tega sredstva je v pristojnosti republiškega davčnega organa. Zato davčni zavezanec ne more zahtevati odprave ali spremembe po nadzorstveni pravici. V danem primeru je predlog za odpravo ali spremembo odločbe podal tožnik kot zavezanec. Zato je tožena stranka to zahtevo kot nedovoljeno zavrgla. Glede zahteve za obnovo postopka tožena stranka tožniku pojasnjuje, da o predlogu za obnovo odloča tisti organ, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan.

Tožnik v tožbi navaja, da sta davčna osnova kot tudi odmerjeni davek napačno obračunana zaradi očitne pomote pooblaščene firme, ki mu vodi računovodske in knjigovodske posle. Pri vpisovanju podatkov o obračunanem prometnem davku v davčno napoved je namreč pooblaščeno podjetje pomotoma vpisalo prometni davek v višini 2,541.110,90 SIT namesto pravilnega zneska 1,802.455,80 SIT. Da gre očitno za pomoto je razvidno iz izdanih računov in kumulativnega izračuna prometnega davka za leto 1992, ki je bil predložen prvostopnemu organu. Prvostopni organ pa ni preveril podatkov iz njegove napovedi ter jih je povzel v svoji odločbi.

Sklicuje se na 45. člen zakona o prometnem davku, po katerem bi moral davčni organ v primeru, če ugotovi, da davčni zavezanec ni pravilno obračunal prometnega davka, izdati posebno odločbo. V danem primeru pa je davčni organ ni izdal, klub temu, da ga je seznanil s pomoto, sicer po preteku pritožbenega roka. Navaja še, da je bila pomota opažena šele tedaj, ko je davčni organ v sredi septembra 1993 izdal analitično kartico in ga obremenil za dodatnih 738.654,00 SIT. Ne sprejema povečanega plačila z utemeljitvijo, ker po 39. členu zakona o prometnem davku davčni zavezanec kot zasebnik plačuje prometni davek po dejansko opravljenem prometu.

Promet proizvodov in storitev za dodatno obremenjeni znesek prometnega davka pa ni bil opravljen. Zato gre za kršitev materialnega predpisa. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, saj temelji na citirani določbi 2. odstavka 106. člena navedenega zakona o dohodnini. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe dala v zvezi s tem pravilno pojasnilo, da gre pri odpravi ali spremembi odločbe po nadzorstveni pravici za izredno pravno sredstvo, s katerim se presoja zakonitost odločbe, zoper katero ni bila vložena pritožba in da je odločanje o uporabi tega sredstva v pristojnosti republiškega davčnega organa. Zaradi tega tožnik kot davčni zavezanec ne more zahtevati odprave ali spremembe po nadzorstveni pravici. Ker je tako zahtevo tožnik dal, je tožena stranka utemeljeno njegovo zahtevo zavrgla kot nedovoljeno.

Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe dala tožniku tudi pravilno pojasnilo, da o predlogu za obnovo odloča tisti organ, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan (2. odstavek 255. člena zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP).

Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbi ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiška predpisa v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).