Court dismisses customs duty claim arguing transport tax obligation arises only when customs duty payment obligation exists.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Po določbi 26. člena, v zvezi s 6. in 7. členom ZPD (Ur.l. RS, št. 4/92), nastane obveznost plačila prometnega davka pri uvozu takrat, ko nastane obveznost plačila carine.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odpravila odločbo carinarnice z dne 21.7.1993, s katero je navedeni prvostopni organ naložil tožeči stranki, da je dolžna v 8 dneh po pravnomočnosti prvostopne odločbe plačati na račun carinarnice znesek 626.313,00 SIT carinskih dajatev za 61 kg blaga, za kar ni dokazov, da je prijavljen namembni carinarnici oziroma ocarinjen (1. točka izreka); tožeča stranka je dolžna plačati uvozne davščine za 61 kg blaga po prijavi za uvoz in tranzit blaga z dne 4.3.1992 carinske izpostave v ugotovljeni carinski osnovi 2,389.019,00 SIT, in sicer: posebna davščina za carinsko evidenco 1 % v višini 23.890,00 SIT in prometni davek 20 % v višini 482.582,00 SIT oziroma skupaj 506.472,00 SIT (2. točka izreka).

Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da je bilo dne 4.3.1992 carinski izpostavi s prijavo za uvoz in tranzit blaga prijavljeno navedeno blago. Pošiljka je bila prenapotena na carinjenje carinarnici z rokom predaje blaga do 5.3.1992. Blago tja ni prispelo, kar je razvidno iz upravnih spisov. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe citira tudi določbe 1. odstavka 24. člena, 1. odstavka 200. člena in 2. odstavka 249. člena carinskega zakona (CZ). Po mnenju tožene stranke je carinarnica ravnala pravilno in na zakonu utemeljeno, ko je izdala prvostopno odločbo.

Vendar pa je na podlagi navedb tožeče stranke tožena stranka ugotovila, da je navedeni prvostopni organ naredil računsko napako pri izračunu carinske osnove in ni upošteval obeh faktur. Iz listin, ki so bile priložene prijavi za uvoz in tranzit blaga, je razvidno, da je šlo za pošiljko enakovrstnega vlaga v skupni teži bruto 61 kg, in sicer po dveh fakturah. Ena faktura se je glasila na znesek 2,292.885,00 HRD, druga pa na znesek 1,120.000,00 HRD. Prvostopni organ je za obračun upošteval le eno fakturo (v znesku 2,292.885,00 HRD), čeprav je iz same zadeve razvidno, da dejansko ni bila prijavljena celotna pošiljka, to je vseh bruto 61 kg blaga.

Uvozne dajatve je po mnenju tožene stranke torej potrebno obračunati za celotno blago, in sicer v vrednosti 3,412.885,00 HRD. Za preračun je bil upoštevan tečaj za 1 SIT = 70 HRD, ki je veljal na dan, ko bi morala biti pošiljka predana, to je 5.3.1992. Po mnenju tožene stranke je pravilna carinska osnova 2,389.019,00 SIT in ne 2,954.308,00 SIT, kot je prvostopni organ napačno ugotovil. Od te osnove pa je tožeča stranka dolžna na podlagi garancijske izjave plačati še 1 % posebne davščine za carinsko evidenco (Uradni list RS, št. 33/91) in prometni davek po stopnji 20 % iz tarifne št. 1 tarife zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92).

Tožena stranka je ocenila tudi navedbe tožeče stranke v pritožbi v zvezi z obračunom prometnega davka. Z garancijsko izjavo se je tožeča stranka zavezala, da bo plačala vse uvozne dajatve, ki se plačajo pri uvozu blaga, če pošiljka ne bo predana. K uvoznim dajatvam pa sodi tudi prometni davek, saj se uvoz proizvoda šteje kot predmet obdavčenja, kot je to določil zakon o prometnem davku. Izjave za prometni davek, ki jo je tožeča stranka priložila v dopolnitvi pritožbe, tožena stranka ne more upoštevati, saj je takšno izjavo mogoče dati le ob uvozu blaga (vložitvi deklaracije), ne pa ob obračunu uvoznih dajatev iz varščine.

Zato je tožena stranka na podlagi navedenega in določb 242. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) odločila, kot je navedla v izreku izpodbijane odločbe.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je carinski postopek upravni postopek, ki se sklene z izdajo dokončnega upravnega akta. V upravnem postopku pa imajo stranke možnosti navajati dejstva in dokaze, od katerih je odvisna odločitev o glavni stvari. Mednje pa sodi gotovo tudi izjava o nadaljnji prodaji. Ker torej ne gre za prekluzijo, bi morala tožena stranka navedbe in dokaze tožeče stranke upoštevati že v pritožbenem postopku. Nesporno pa je, da je tudi sama tožena stranka v enakem primeru odločala drugače. V dokaz prilaga tožbi odločbo carinarnice z dne 4.1.1994, iz katere izhaja, da je uvoznik uspel s pritožbo, kateri je priložil izjavo o nadaljnji prodaji, zaradi česar se mu prometni davek ni obračunal v carinskem postopku. Ker pa ima kot porok po določbah zakona o obligacijskih razmerjih možnost podajati enake ugovore in dokaze kot glavni dolžnik, bi morala tožena stranka analogno postopati tudi v sporni zadevi. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo v delu, v katerem ji je naloženo plačilo 20 % prometnega davka v višini 482.582,00 SIT. V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbenim navedbam tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe.

Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Tožeča stranka se po presoji sodišča ne more utemeljeno sklicevati na izjavo kupca kot dokaz, da je ta oproščen plačila prometnega davka. Sodišče pojasnjuje tožeči stranki, da po določbi 26. člena, v zvezi s 6. in 7. členom citiranega zakona o prometnem davku, nastane obveznost plačila prometnega davka pri uvozu takrat, ko nastane obveznost plačila carine. Obveznost plačila carine nastane v carinskem postopku s predložitvijo carinske deklaracije (oziroma v konkretnem primeru prijave za uvoz in tranzit blaga) in se carinske oprostitve in druge ugodnosti torej lahko uveljavljajo ob predložitvi carinske deklaracije in s predložitvijo ustreznih listin, s katerimi se dokazuje določena oprostitev oziroma ugodnost (254. člen CZ). V obravnavanem primeru, ko je bilo blago napoteno prevzemni carinarnici, bi moral carinski zavezanec uveljavljati ugodnosti v zvezi s prometnim davkom najkasneje do roka, ko naj bi blago prispelo k namembni carinarnici. Ker se carinske oprostitve in druge ugodnosti ne priznavajo po uradni dolžnosti, ampak CZ posebej določa postopek za njihovo uveljavljanje, jih tožeča stranka ne more uspešno uveljavljati v pritožbi. Zato je tožena stranka pravilno ravnala, ko v pritožbenem postopku ni upoštevala predloženih izjav o oprostitvi plačila prometnega davka.

Ni upoštevna tožbena navedba tožeče stranke o tem, da je tudi sama tožena stranka v enakem primeru odločala drugače, s tem, da kot dokaz prilaga tožbi citirano odločbo carinarnice z dne 4.1.1994. Gre sicer za tožbeno novoto v razmerju do pritožbe tožeče stranke proti prvostopni odločbi, ki jo sodišče ni dolžno upoštevati. Ne glede na to pa sodišče pojasnjuje tožeči stranki, da gre v primeru te odločbe za drug postopek in ne za odločbo tožene stranke, pač pa za prvostopno odločbo, proti kateri je bila možna pritožba.

Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). ZUS in CZ je sodišče uporabilo kot republiška predpisa v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).