Administrative court dismisses lawsuit for premature filing due to missing statutory preconditions for judicial protection. The court rejects the claim that the law violates constitutional rights. The plaintiff failed to prove the required administrative silence conditions were met. The court rules that the law is valid as it still allows judicial protection. The plaintiff's argument about socialist-era restrictions is rejected by the court. The decision emphasizes procedural requirements over substantive complaints. The court dismisses the case based on Article 30 of the Administrative Disputes Act.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe administrative court dismissed the plaintiff's lawsuit for being premature due to the absence of required administrative silence conditions. The plaintiff argued that the relevant law violated constitutional rights by failing to allow judicial protection without prior administrative action, citing the socialist-era origins of the statute. The court rejected this argument, holding that the law remains valid because it still permits judicial recourse, and found the plaintiff had not fulfilled the procedural prerequisite of formally requesting a final decision from the administrative body.
Legislator headnote
AI generatedArticle 1 paragraph 26 of the Administrative Disputes Act; Article 1 paragraph 4 of the Constitutional Act on the Implementation of the Fundamental Constitutional Charter: The provision establishing procedural prerequisites for judicial protection in cases of administrative silence does not violate the legal order, as it ensures judicial protection remains available to the party.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedFull text
Tožba se zavrže.
[JEDRO]
Določba 1. odstavka 26. člena ZUS ni v nasprotju s pravnim redom RS samo zaradi tega, ker določa procesne predpostavke za uveljavljanje sodnega varstva v primeru, ko pristojni organ v določenem roku ne odloči o strankinem zahtevku. Bistveno je le to, da je stranki omogočeno sodno varstvo tudi v takem primeru.
[OBRAZLOŽITEV]
Tožnik v tožbi navaja, da je pri Sekretariatu za občo upravo občine 7.12., 20.12. in 21.12.1993 vložil "vloge za izvršbo", zaradi neuspelih osebnih stikov z otrokom. O teh vlogah ni bilo odločeno v zakonskem roku, zato je 17.1. in 24.1.1994 vložil pritožbi na toženo stranko. Ker tudi tožena stranka v zakonitem roku ni odločila o pritožbah, vlaga tožbo zaradi molka obeh organov. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in mu prizna vse stroške postopka s pripadajočimi obrestmi.
Sodišče je tožbo kot preuranjeno zavrglo.
Iz poslanih upravnih spisov res ni razvidno, da bi ob vložitvi tožbe 5.4.1994 tožena stranka odločila o vloženih pritožbah z dne 17.1. in 24.1.1994 zaradi molka organa prve stopnje, zato ni formalnega upravnega akta. Zaradi molka organa druge stopnje se lahko sproži upravni spor ob pogojih iz 1. odstavka 26. člena zakona o upravnih sporih (v nadaljevanju: ZUS), to je v primeru, če organ druge stopnje v 60 dneh ali v krajšem s posebnim zakonom predpisanem roku ne izda odločbe o strankini pritožbi zaradi molka organa prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh. Ker iz predloženih upravnih spisov ni bilo razvidno, da bi tožnik pred vložitvijo tožbe toženo stranko pozval v skladu z določbo 1. odstavka 26. člena ZUS, da o pritožbi odloči v nadaljnjih sedmih dneh in kaj takega tudi v tožbi ni navajal, ga je sodišče pozvalo, da naj tožbo dopolni in se izjasni, ali je poslal tak poziv toženi stranki. Tožnik je tožbo dopolnil, vendar ne zatrjuje, da bi pred vložitvijo tožbe toženi stranki poslal navedeni poziv. Meni pa, da določba 1. odstavka 26. člena ZUS ni v skladu z ustavo Republike Slovenije, ker je bila ta določba vgrajena v socialistični sistem zato, da bi omejevala državljane in da bi bil zakon čimbolj nepregleden. Zato meni, da v današnjem času ni mogoče zahtevati od državljanov, da opozarjajo državni organ, naj izpolni svoje dolžnosti. Toda navedeno tožnikovo stališče nima podlage v določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I), po kateri se v Sloveniji smiselno uporabljajo kot republiški predpisi tisti zvezni predpisi, ki so veljali v Republiki Sloveniji ob uveljavitvi tega zakona, kolikor ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije in kolikor s tem zakonom ni drugače določeno. Ob uveljavitvi ustavnega zakona je v Sloveniji veljal ZUS in novi ustrezni predpis še ni izdan. Po presoji sodišča določba 1. odstavka 26. člena ZUS tudi ni v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije samo zaradi tega, ker določa procesne predpostavke za uveljavljanje sodnega varstva v primeru, ko pristojni organ v določenem roku ne odloči o strankinem zahtevku. Bistveno je namreč to, da je stranki omogočeno sodno varstvo in na ta del zakonske določbe tožnik tudi opira tožbo.
Ker torej ni izkazano, da bi tožnik pred vložitvijo tožbe toženo stranko pozval, naj odloči o vloženih pritožbah v nadaljnjih sedmih dneh, je tožba preuranjena. Zato jo je sodišče zavrglo na podlagi 1. točke 1. ostavka 30. člena ZUS, ki ga je smiselno uporabilo v skladu z že citirano določbo ustavnega zakona.
O stroških postopka sodišče ni odločalo, ker v upravnem sporu vsaka stranka trpi svoje stroške (61. člen ZUS).