Denationalization proceeding not halted by pending ZIKS restitution conditions as they are separate legal tracks.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Vprašanje, ali obstajajo pogoji za vrnitev premoženja po 145. členu zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, v upravnem postopku denacionalizacije ni predhodno vprašanje v smislu 144. člena ZUP. Zakon o denacionalizaciji namreč vrnitve premoženja v postopku denacionalizacije ne veže na pogoj, da ni možna vrnitev premoženja po 145. členu ZIKS.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožeča stranka ugodila pritožbi podjetja ter odpravila sklep o prekinitvi postopka, ki ga je izdal Oddelek za gospodarstvo občine dne 3.2.1994, hkrati pa tudi odločila, da se tožničinemu predlogu za prekinitev denacionalizacijskega postopka ne ugodi. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je tožnica v zahtevi za denacionalizacijo ter v predlogu za prekinitev denacionalizacijskega postopka izjavila, da je zahtevo za denacionalizacijo vložila le iz varnosti, ker postopek vrnitve premoženja, zaplenjenega po sodni odločbi vojaškega sodišča, ki pa je bila s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije razveljavljena, uveden pred sodiščem na podlagi 145. člena zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS), še ni pravnomočno končan. Denacionalizacijski postopek in postopek za vrnitev premoženja po 145. členu zakona o izvrševanju kazenskih sankcij sta popolnoma ločena postopka, ki potekata pred različnimi državnimi organi in po različnih materialnih in procesnih zakonih. Postopek za vračilo premoženja po 145. členu ZIKS denacionalizacijski postopek zaradi razveljavljene sodbe o zaplembi izključuje. Zato prekinitev denacionalizacijskega postopka do pravnomočnega zaključka nepravdnega postopka za vrnitev odvzetega premoženja nima pravne niti dejanske podlage. Že samo dejstvo, da je sodba, ki je temelj za vložitev denacionalizacijskega zahtevka, razveljavljena, narekuje upravnemu organu drugačno odločitev o postopku. Iz navedenih razlogov je tožena stranka sklep organa prve stopnje odpravila in sama rešila stvar.

Tožnica v tožbi uveljavlja tožbena razloga nepravilne uporabe zakonov ter nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Strinja se s stališčem tožene stranke, da sta denacionalizacijski postopek ter postopek vračanja premoženja po 145. členu ZIKS popolnoma ločena postopka, meni pa, da je povsem zmoten zaključek tožene stranke, da prekinitev upravnega postopka zato nima pravne in dejanske podlage. Prav to dejstvo je namreč razlog za prekinitev postopka, saj je za odločanje ali so podani pogoji za vračanje po 145. členu ZIKS namreč pristojno sodišče in ne tožena stranka. Po 144. členu zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) pa je ta okoliščina razlog za prekinitev postopka. Upravni organ bi navedeno vprašanje lahko po 144. členu ZUP obravnaval kvečjemu kot predhodno vprašanje, vendar bi moral v tem primeru temeljiteje ugotoviti dejansko stanje. Vprašanje, ali so podani pogoji za vrnitev premoženja po 145. členu ZIKS, je v nepravdnem postopku sporno, zato je tožnica zaradi varnosti vložila tudi zahtevo za denacionalizacijo. Ker je v nepravdnem postopku zaradi ugovorov zavezanca nastal spor o tem, ali gre pri tožnici za vračanje po 145. členu ZIKS, o čemer je pristojno odločati sodišče, je tožnica predlagala prekinitev upravnega postopka. Istočasno postopanje obeh organov je ob dejstvu, da zavezancem zaradi vložitve zahteve za denacionalizacijo ter zaradi prekinitve tega postopka ne nastaja nobena škoda, neekonomično in nesmotrno, če že ne šikanozno. Tožnica še pripominja, da je zahteva za denacionalizacijo vložena zoper tri zavezance, pritožbo pa je vložil samo eden. Zoper ostala dva zavezanca je sklep o prekinitvi postopka postal pravnomočen in ga zato tožena stranka v tem delu ne bi smela odpraviti.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Upravni organ, ki vodi upravni postopek, lahko po določbi 144. člena ZUP prekine postopek, če naleti na tako vprašanje, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same stvari, to vprašanje pa je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali drugega organa (predhodno vprašanje). Predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije, ki je uveden na zahtevo stranke, je torej po navedeni zakonski določbi tako vprašanje, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same stvari, to je odločiti o zahtevi za denacionalizacijo. Tožnica meni, da je takšno vprašanje vprašanje, ali so podani pogoji za vrnitev zaplenjenega premoženja po 145. členu ZIKS. Takšno tožničino sklepanje pa nima podlage v določbah zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93, dalje: ZDen) niti v navedeni ali kakšni drugi določbi ZUP. ZDen namreč vrnitve premoženja v postopku denacionalizacije ne veže na pogoj, da je ali da ni možna vrnitev premoženja po 145. členu ZIKS. Vprašanje, ali obstajajo pogoji za vrnitev premoženja po 145. členu ZIKS torej v upravnem postopku zaradi denacionalizacije ni predhodno vprašanje v smislu navedene določbe ZUP in zato v sporni upravni stvari ni bilo zakonske podlage za prekinitev postopka. Odločitev tožene stranke, s katero je odpravila sklep o prekinitvi postopka, je po presoji sodišča torej pravilna in na zakonu utemeljena. Ker je sklep o prekinitvi postopka odločitev procesne narave, zanjo ne veljajo omejitve, ki vežejo pritožbeni organ pri odpravi odločbe prve stopnje, torej odločitve, ki se nanaša na zahtevek, pravice oziroma obveznosti materialne narave (1. odstavek 244. člena ZUP), na katere se v tožbi smiselno sklicuje tožnica. To pomeni, da je tožena stranka ravnala prav, ko je odločala o sklepu kot celoti in ne morda zgolj o delu, kolikor naj bi se nanašal na enega od zavezancev v denacionalizacijskem postopku, to je pritožnika. Obravnavani postopek se je namreč vodil na podlagi ene vložene tožničine denacionalizacijske zahteve in ne treh. Tožba torej ni utemeljena in sodišče jo je moralo zavrniti.

Svojo odločitev je sodišče oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih. Ta zakon in ZUP je sodišče skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.