Administrative court dismissed appeal; nationality determination in denationalization requires proof of German ethnicity and foreign residence in 1948.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Pri ugotavljanju državljanstva kot aktivne legitimacije v postopku denacionalizacije mora upravni organ ugotoviti, za osebe, ki niso bile vpisane v evidenco državljanov zaradi razlogov iz 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ (9. člen ZDen), ali so bile te nemške narodnosti in ali so se 4.12.1948 nahajale v tujini. Za osebe nemške narodnosti se štejejo osebe, za katere je dokazano, da so bile člani nemške politične organizacije Kulturbund.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo A.M.U. zoper odločbo Oddelka za notranje zadeve občine z dne 7.6.1993, s katero je ta na predlog Oddelka za gospodarstvo občine .. (63. člen zakona o denacionalizaciji) ugotovil, da A.M.U., prebivajoča v Avstriji, ni slovenska državljanka in da se tudi po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS - Uradni list RS, št. 1/91-I), ni štela za jugoslovansko državljanko in sicer v smislu 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ. Svojo odločbo utemeljuje z dejstvom, da se je imenovana opredelila za osebo nemške narodnosti ter da živi v tujini, kamor je bila izseljena že leta 1946. Iz dokumentacije, ki jo hrani Pokrajinski arhiv, je razvidno, da je bila imenovana nemške narodnosti. Iz fotokopije originalnih pol (seznama plačane članarine) organizacije Kulturbunda je razvidno, da je že leta 1940 plačevala članarino Kulturbundu in da je bila leta 1946 kot oseba nemške narodnosti izseljena v tujino. Sama pa je v pritožbi zoper odločbo Okrajne zaplembene komisije v ... z dne 27.8.1945 navedla, da je bila žrtev bivšega društva Kulturbunda in da sta oba z možem pristopila h Kulturbundu šele februarja 1942. Glede na navedeno so po mnenju tožene stranke obstajali razlogi za uporabo 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ, po katerem se imenovana na dan 28.8.1945 ni štela za državljanko FLRJ in LR Slovenije in je tudi v smislu 39. člena ZDRS ni šteti za državljanko Republike Slovenije.

Tožnik H.U., sin A.M.U., ki je umrla dne 27.11.1993, v tožbi navaja, da je upravni organ bistveno kršil zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP), nepopolno ugotovil dejansko stanje ter nepravilno uporabil materialno pravo. Upravni organ v postopku ni A.M.U. omogočil aktivnega sodelovanja v postopku, ni ji vročal dokaznih listin in ji ni omogočil, da bi v postopku podala izjavo. Upravni organ v postopku ni popolno ugotovil okoliščin glede njene narodnosti, prav tako pa ji optantstvo očita le na podlagi seznama plačnikov članarine organizaciji Kulturbunda. Tudi ni ugotovil njene dejanske izselitve iz države. Sam vpis na seznam organizacije Kulturbunda ne dokazuje, da je bila res član te organizacije, ter da je plačevala članarino. Tožniku je znano, da so na družino Nemci vršili pritisk, ker jih družina ni podpirala. Mati ni bila politično aktivna, Nemcem ni bila naklonjena in z organizacijo Kulturbunda ni sodelovala. Šlo je za slovensko družino, kar potrjuje že sam družinski priimek. Vse navedene okoliščine bi lahko potrdili tudi občani, sosedje, ki so poznali družino. Upravni organ bi zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja moral zaslišati priče. Upravni organ v postopku tudi ni ugotavljal nelojalnosti A.M.U. Da imenovana ni bila nelojalna, potrjuje tudi okoliščina, da je po vojni še dalj časa z družino živela v Sloveniji. V Avstrijo se je z družino izselila šele nekaj let po vojni in sicer zaradi eksistenčnih razlogov, kar je razvidno tudi iz predloženih listin, ki kažejo, da je avstrijsko državljanstvo dobila šele 1954. leta. Upravni organ bi po noveli zakona o državljanstvu iz leta 1948 lahko izdal negativno odločbo samo pod pogojem, če bi ugotovil in dokazal izselitev pred uveljavitvijo zakona. Zato sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi oziroma podrejeno, da sodišče samo odloči o stvari.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da same A.M.U., ki je živela v tujini, zaradi njene visoke starosti ni vabil na zaslišanje v Slovenijo; ker pa je imela v Sloveniji pooblaščenko, je upravni organ to zaslišal. Glede na zbrane dokaze pa njena izjava ne bi imela posebnega vpliva na odločitev o stvari. Dokaz o članstvu v Kulturbundu (pogoj za včlanitev je bila nemška narodnost), je vsekakor tudi seznam članov o plačevanju članarine tej organizaciji, saj nečlani oziroma zavedni Slovenci tej protislovenski organizaciji niso plačevali članarine. Lojalnega oziroma nelojalnega ravnanja A.M.U. upravni organ ni ugotavljal, kar je v skladu s 3. odstavkom 63. člena zakona o denacionalizaciji (ZDen). Ugotovljeno je tudi, da je bila imenovana že leta 1946 izseljena (potrdilo KLO Marenberg z dne 11.12.1946) in ni pomembno kdaj je pridobila avstrijsko državljanstvo. Določba 2. odstavka 35. člena je sicer res pričela veljati 4.12.1948, vendar je imela retroaktivno veljavnost in sicer od 28.8.1945 dalje. Pogoj bivanja v tujini je bil torej izpolnjen, če se je oseba izselila (način izselitve ni pomemben) v tujino pred 4.12.1948. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po vpogledu v spisno dokumentacijo je sodišče presodilo, da je tožena stranka pravilno odločila. Res je sicer, da upravni organ v postopku ni zaslišal A.M.U., je pa zaslišal njeno pooblaščenko J.H., zato sodišče meni, da upravni organ v tem primeru ni kršil pravil postopka, sploh pa ne bistveno, saj samo zaslišanje A.M.U. glede na zbrane dokaze, ne bi vplivalo na odločitev. Navedba tožnika, da A.M.U. ni bila politično aktivna, da sploh ni bila naklonjena Nemcem in da z organizacijo Kulturbunda ni sodelovala, ter da je šlo za slovensko družino, kar bi lahko potrdili tudi občani, sosedje, ki so družino poznali, je v upravnem sporu novota, ki v pritožbi ni bila zatrjevana.

Sodišče v upravnem sporu odloči le na podlagi tistih dejstev in okoliščin, ki jih je imel na voljo organ ob izdaji izpodbijanega akta, ne pa tudi tistih, ki niso bile navajane in obravnavane v upravnem postopku. Tožnik bi v upravnem sporu lahko izpodbijal, da upravni organ v postopku ni izvedel dokazov, ki jih je predlagal tožnik, vendar iz podatkov spisa ni razvidno, da bi tožnik v teku upravnega postopka predlagal kakršnekoli dokaze oziroma zaslišanja posameznih oseb, ki bi potrjevali okoliščine, ki jih tožnik navaja v tožbi. Glede na zbrane listine v spisih, na katere se tožena stranka v izpodbijani odločbi tudi sklicuje, sodišče ne dvomi, v pravilno ugotovitev tožene stranke, da se šteje A.M.U. za osebo nemške narodnosti, saj je bila članica Kulturbunda (to je tudi sama potrdila v pritožbi zoper odločbo Okrajne zaplembene komisije v ... z dne 27.8.1945), ter da se je konec leta 1946 izselila v Avstrijo (potrdilo KLO Marnberg št. 3866/46 z dne 11.12.1946), torej pred uveljavitvijo novele zakona o državljanstvu FLRJ, ki je začela veljati dne 4.12.1948.

Tožena stranka je ravnala pravilno in v skladu s 3. odstavkom 63. člena ZDen, ko v postopku ni ugotavljala lojalnega oziroma nelojalnega ravnanja A.M.U. Ko gre za ugotavljanje jugoslovanskega državljanstva zaradi denacionalizacije (9. do 13. člen ZDen), ZDen v 3. odstavku 63. člena pri osebah, ki niso bile vpisane v evidenco državljanov zaradi razlogov iz 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ (2. odstavek 9. člena ZDen), v postopku ugotavljanja državljanstva kot pogoja aktivne legitimacije v postopku denacionalizacije, ne dopušča ugotavljanja obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ, kar je treba v povezavi z drugimi določbami ZDen razlagati kot zakonsko fikcijo, da ta razlog pri osebah, ki niso bile vpisane v navedeno evidenco, vselej obstaja.

Upravni organ v postopkih ugotavljanja državljanstva po 3. odstavku 63. člena ZDen obstoja tega razloga ni dolžan dokazovati, stranka v postopku pa ni upravičena tega izpodbijati. V tem postopku tudi ni pomembna okoliščina, kdaj je imenovana dobila avstrijsko državljanstvo, zato sodišče tovrstno navedbo zavrača.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je zato zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).