Land ownership dispute does not block building permit; land registry extract with dispute note suffices as proof.

1. Tožba R.Č. se zavrne. 2. Tožba A.Č. se zavrže.

[JEDRO]

Vložena tožba zaradi lastništva zemljišča ni ovira za izdajo gradbenega dovoljenja. Zemljiškoknjižni izpisek z vpisano lastninsko pravico investitorja na zemljišču, na katerem namerava graditi, je dokaz o lastništvu, čeprav vsebuje zaznambo spora.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Sekretariata za varstvo okolja in urejanje prostora občine z dne 16.7.1993, s katero je bilo dano investitorju gradbeno dovoljenje za mizarsko delavnico na parc. št. ... in .... V obrazložitvi odločbe tožena stranka med drugim ugotavlja, da je investitor pravico razpolaganja z zemljiščem dokazal z zemljiškoknjižnim izpiskom temeljnega sodišča z dne 10.3.1993.

V tožbi z dne 18.10.1993 tožnika navajata, da je zemljišče s parc. št. ... njuno že 79 let in ga tudi vseskozi uporabljata, najprej kot gozd, nato kot pašnik. Menita, da gre očitno za nedovoljen vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi, zato sta pri TS vložila tožbo zaradi lastništva te parcele, zaznamba spora je bila v zemljiški knjigi vpisana pred izdajo lokacijskega in gradbenega dovoljenja, izdana pa je bila tudi začasna odredba, ki je V.Č. ne upošteva. Smiselno predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Ta tožba je bila najprej evidentirana pod št. ..., pod isto številko pa je bila evidentirana tudi posebna tožba, ki jo je v imenu tožnice vložil odvetnik priporočeno po pošti dne 29.10.1993, nato pa še enkrat 8.11.1993; ta je bila pomotoma vnovič evidentirana pod opr. ... in poslana toženi in prizadeti stranki. Ker odvetnik kljub pozivu, da predloži tožničino pooblastilo, tega ni predložil, je bila tožničina tožba, vložena po odvetniku, zavržena s sklepom tega sodišča z dne 20.1.1994, tožba obeh tožnikov z dne 18.10.1993 pa izločena iz ...

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Zavrnitev tožbe predlaga tudi prizadeta stranka, investitor. Ta v odgovoru na tožbo še navaja, da je bil pravdni postopek pravnomočno končan in tožničin zahtevek v celoti zavrnjen s sodbo TS z dne 30.9.1993 v zvezi s sodbo višjega sodišča z dne 27.1.1994. Predlaga tudi, naj se tožnici naloži povrnitev pravdnih stroškov.

K 1. točki izreka:

Tožba tožnice ni utemeljena.

Vsi tožbeni ugovori se vsebinsko nanašajo na dokazilo o lastništvu, ki ga mora investitor priložiti zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja (78. člen zakona o graditvi objektov - Ur. list SRS, št. 34/84 in 29/86). V tem upravnem sporu je tako sporno le vprašanje, ali je investitor, ki je zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja za mizarsko delavnico na zemljišču s parc. št. ... in ..., priložil zemljiškoknjižni izpisek temeljnega sodišča z dne 10.3.1993 z vpisano lastninsko pravico in zaznambo spora, ta pogoj izpolnil. Glede tega se sodišče strinja s toženo stranko, da je s takim zemljiškoknjižnim izpiskom investitor dokazal svojo lastninsko pravico. Samo zaznamba spora na to presojo ne more vplivati, zato to ni bila ovira za izdajo gradbenega dovoljenja, kot neutemeljeno uveljavlja tožnica.

V tožbi tožnica sicer še navaja, da je bila izdana tudi začasna odredba, vendar iz predloženih upravnih spisov kaj takega ne izhaja; tožbi priložena kopija predloga za izdajo začasne odredbe o prepovedi razpolaganja s parc. št. ... pa dokazuje le to, da je tožnica tak predlog poslala 15.9.1993 temeljnemu sodišču, ne pa, da je sodišče v sporu, ki je po navedbah prizadete stranke itak že pravnomočno končan, tako začasno odredbo izdalo.

Glede na navedeno je sodišče tožničino tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih.

O predlogu prizadete stranke za povrnitev stroškov sodišče ni odločalo, ker v upravnem sporu trpi vsaka stranka svoje stroške (61. člen zakona o upravnih sporih).

K 2. točki izreka:

Tožbo tožnika pa je moralo sodišče zavreči. Z izpodbijano odločbo je namreč tožena stranka odločila le o pritožbi tožnice, ne pa tudi o pritožbi tožnika. Zato odločba tožene stranke, ki jo izpodbija tudi tožnik, očitno ne posega v kakšno njegovo pravico ali na zakon oprto osebno korist. Zato je sodišče njegovo tožbo zavrglo na podlagi 3. točke 1. odstavka 30. člena zakona o upravnih sporih.

Določbe zakona o upravnih sporih je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I).