Administrative court dismisses citizenship application denial due to applicant's lack of actual residence in Slovenia.
Legislator summary
AI generatedThe administrative court dismissed the plaintiff's lawsuit challenging the rejection of her citizenship application. The plaintiff argued she maintained her actual residence in Slovenia through property ownership and a spouse, despite temporarily working in Germany. The court ruled that actual residence is a cumulative requirement for citizenship under Article 40 of the Citizenship Act and found the applicant's temporary employment abroad proved she did not reside in Slovenia, rendering her claim inadmissible.
Legislator headnote
AI generatedArticle 40 of the Citizenship Act of the Republic of Slovenia; Article 42 of the Administrative Disputes Act: Actual residence in the Republic of Slovenia is a mandatory cumulative condition for acquiring citizenship under Article 40, and property ownership alone does not establish actual residence.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Tožba se zavrne.
[JEDRO]
Ker stranka dejansko ne živi v Republiki Sloveniji, ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z utemeljitvijo, da tožnica dejansko ne živi v Republiki Sloveniji, ter da zato ni izpolnjen eden izmed pogojev 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije.
Tožnica s tožbo izpodbija navedeno odločbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in navaja, da sicer res začasno živi in dela v Nemčiji, da pa je njeno dejansko prebivališče v Sloveniji, kjer sta si z možem, ki je slovenski državljan, zgradila hišo, na kateri ima lastninsko pravico. Za stalno se bo vrnila v Slovenijo, ko bo končan postopek za invalidsko upokojitev. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja enako kot v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter še dodaja, da tožničinih navedb v tožbi, da je poročena s slovenskim državljanom in da je solastnica hiše v Sloveniji, ni mogoče upoštevati. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.
Tožba ni utemeljena.
V obravnavanem primeru gre za pridobitev državljanstva po določbi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS - Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91 in 38/92). Na tej pravni podlagi pridobi državljanstvo Republike Slovenije državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita, to je 23.12.1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi. Kumulativno morata biti torej izpolnjena oba predpisana pogoja. Po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotavlja, da tožnica v Republiki Sloveniji dejansko ne živi in zato eden od pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po navedeni določbi zakona ni izpolnjen. Da tožnica dejansko ne živi v Republiki Sloveniji izhaja iz njene vloge za pridobitev državljanstva, iz katere je razvidno, da je na začasnem delu v tujini. Tožnica v tožbi tudi sama navaja, da začasno prebiva v Nemčiji, kjer je zaposlena in se bo v Slovenijo vrnila, ko bo pridobila pravico do pokojnine. Ker torej iz podatkov spisa nedvomno izhaja, da tožnica dejansko ne živi v Republiki Sloveniji, je odločitev tožene stranke pravilna. V zvezi s tožbenimi navedbami sodišče pripominja, da premoženje v Republiki Sloveniji ne dokazuje dejanskega bivanja v Republiki Sloveniji. Sodišče tožnici še pojasnjuje, da pridobitev državljanstva po določbi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije omogoča pridobitev državljanstva pod ugodnejšimi pogoji od splošnih pogojev za pridobitev državljanstva in je izjema od rednih načinov za pridobitev državljanstva, ki so določeni v 3. členu navedenega zakona.
Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je moralo sodišče tožbo zavrniti na podlagi 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I).