Administrative court dismissed claim that farmers could exceed 1% administrative cost limit in strict purpose funds.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia dismissed the plaintiff's administrative lawsuit against the agricultural inspectorate regarding the allocation of intervention funds. The plaintiff argued that known business policies allowed them to charge up to 9% for administrative costs, whereas the inspectorate limited this to 1% under the 1992 intervention decree. The court ruled that the funds were strictly earmarked, making the statutory 1% cap binding regardless of the applicant's internal business policies or prior notification to beneficiaries.
Legislator headnote
AI generatedUradni list RS, št. 24/92 in 42/92; Zakon o finančnih intervencijah v kmetijstvo, proizvodnjo in ponudbo hrane (Uradni list RS, št. 5/91); Administrative funds designated for specific purposes must be interpreted strictly, limiting administrative cost recovery to the statutory percentage regardless of applicant business policies.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Tožba se zavrne.
[JEDRO]
Finančna sredstva za intervencije v kmetijstvu so strogo namenska sredstva, zato so sredstva za kritje stroškov finančnega poslovanja, ki se lahko krijejo iz tega naslova, omejena in se stranke lahko dogovarjajo le v obsegu, določenem z odlokom o uvedbi finančnih intervencij za ohranjanje in razvoj kmetijstva ter proizvodnje hrane za leto 1992.
[OBRAZLOŽITEV]
Tožena stranka je zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo kmetijske inšpekcije oddelka za inšpekcijske službe občin Kočevje in Ribnica št. ..., s katero je odredila, da mora tožeča stranka kot vlagatelj zahtevka prenakazati upravičencem 9 % od celotno uveljavljenih intervencijskih sredstev za namen A-18, ki jih je uveljavljala za 22 upravičencev. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je vlagatelj zahtevka - tožeča stranka v skladu s 7. členom odloka o uvedbi finančnih intervencij za ohranjanje in razvoj kmetijstva ter proizvodnje hrane za leto 1992 upravičena zaračunati upravičencem za kritje stroškov finančnega poslovanja največ 1 % od višine pridobljenih sredstev. Vlagatelji lahko vlagajo zahtevke samo pod pogoji, ki jih predpisuje navedeni odlok, torej neodvisno od poslovne politike vlagatelja.
Tožeča stranka v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nepravilna, saj je bil zahtevek za namen A-18 posredovan preko tožeče stranke pod pogoji, ki so bili znani vsem upravičencem. S stroškom so bili upravičenci seznanjeni, saj je ta strošek v skladu s sprejeto poslovno politiko tožeče stranke in je v njem zajeto delo na sestavi zahtevkov, pridobivanje podatkov za upravičence ter vsa finančno računovodska dela. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe v tožbi in se v celoti sklicuje na obrazložitev v izpodbijani odločbi.
Tožba ni utemeljena.
Po presoji sodišča sta tako prvostopni organ kot tudi tožena stranka na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga tožeča stranka ne izpodbija, odločila pravilno in v skladu z materialnimi predpisi. Finančna sredstva za intervencije, ki jih zagotavlja odlok o uvedbi finančnih intervencij za ohranjanje in razvoj kmetijstva ter proizvodnje hrane za leto 1992 (Uradni list RS, št. 24/92 in 42/92) so po mnenju sodišča strogo namenska sredstva namenjena ohranjanju in razvoju kmetijstva ter proizvodnje hrane za leto 1992 in s tega vidika je tudi potrebno razumeti in razlagati določbo 7. člena, ki s tega naslova omejuje sredstva za kritje stroškov finančnega poslovanja na največ 1 % od višine pridobljenih sredstev. Tožeča stranka je bila s tem predpisom v naprej seznanjena in se zato ne more uspešno sklicevati na poslovno politiko, ki jo vodi in na dejstva, da so bili upravičenci do teh sredstev z njo seznanjeni. Njen ugovor bi bil utemeljen, če navedeni odlok ne bi izrecno določal, kolikšen obseg pridobljenih sredstev je namenjen kritju stroškov finančnega poslovanja. Ker je kmetijski inšpektor za navedeni ukrep imel neposredno podlago v 11. in 12. členu zakona o finančnih intervencijah v kmetijstvo, proizvodnjo in ponudbo hrane (Uradni list RS, št. 5/91) je po mnenju sodišča izpodbijana odločba zakonita.
Ker je tožba neutemeljena, jo je sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94), zavrnilo.