Administrative court dismisses appeal where lack of other agency participation is not a legal ground for revocation.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Nesodelovanje posameznega organa v upravnem postopku ni zakoniti razlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici, če materialni predpis posebej ne določa soglasja, potrditve dovoljenja ali mnenja drugega organa.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožena stranka je zavrnila zahtevek tožečih strank za odpravo odločbe občinskega inšpektorata Celje, kmetijske inšpekcije št. ... po nadzorstveni pravici, s katero je tožečima strankama naložil, da odpravita nepravilnosti in sicer 1) prepoved točenja neustekleničenega vina z geografskim poreklom pod imenom "Maledolčan", 2) da v lokalu na vidnem mestu izobesita oznako o vrsti vina, % alkohola, letniku proizvodnje in vinorodnem rajonu, 3) da mora imeti vodja lokala analizni izvid za vino, ki se toči in 4) da se mora voditi evidenca o prometu z vinom na priloženih obrazcih. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da razlog, na katerega tožeči stranki opirata svoj predlog (3. točka 263. člena zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP) in sicer, da bi morala v postopku sodelovati tudi tržna inšpekcija ni utemeljen, saj 40. člen zakona o vinih in drugih proizvodih iz grozdja in vina za ta dejanja pooblašča kmetijsko inšpekcijo in Republiški kmetijski inšpektorat. Prav tako je neutemeljena tudi druga trditev tožečih strank, na katero opirata svoj predlog in sicer, da je bil v postopku kršen materialni predpis, ker inšpekcija svojega pregleda ni vnaprej napovedala in zato stranki, ki ju tedaj ni bilo doma, nista sodelovali pri inšpekcijskem pregledu niti nista bili v postopku zaslišani, zaradi česar je podan razlog za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici po 2. odstavku 263. člena ZUP. Tožena stranka pri tem navaja, da inšpekcija opravlja inšpekcijske preglede brez vnaprejšnje napovedi oziroma obvestila, saj jo k temu ne zavezuje noben predpis. Kmetijski inšpektor se je tudi pravilno poslužil instituta iz 55. člena ZUP, ko je pooblastil P.M., kuharico v lokalu, kot začasnega zastopnika. Da je pooblaščenka izvod zapisnika izročila tožečima strankama, je potrdila v razgovoru, ki je bil z njo opravljen 1.2.1993. Ker niso podani razlogi za odpravo in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici (263. člen ZUP), je tožena stranka zahtevek tožečih strank zavrnila.

Tožnika v tožbi navajata, da je odločba kmetijske inšpekcije občine Celje z dne 7.8.1992 nezakonita, ker je organ, ki je v izreku odločbe določil, da se mora v lokalu na vidno mesto izobesiti oznaka o vrsti vina, ki se toči, napačno uporabil 22. člen pravilnika o označevanju vina in drugih proizvodov. Zato je nezakonita tudi izpodbijana odločba tožene stranke, ki je spregledala oziroma dopustila napačno uporabo materialnega predpisa. Bistveno je bil v postopku kršen tudi ZUP, ker strankama pred izdajo odločbe na prvi stopnji ni bila dana možnost, da sodelujeta v postopku, nista sodelovali pri inšpekcijskem pregledu, inšpekcija pa je mimo pooblastil iz 55. člena ZUP postavila za začasnega zastopnika delavko v gostinskem lokalu, ki ni niti smela, niti mogla braniti pravic tožečih strank. Zato predlagata, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani akt odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah v izpodbijani odločbi.

Tožba ni utemeljena.

Zakonitost odločbe, ki je bila izdana v upravnem postopku, je mogoče presojati po nadzorstveni pravici, če gre za odločbo, ki je dokončna v upravnem postopku, če obstaja zakoniti razlog za odločanje po nadzorstveni pravici in če ni potekel predpisani rok od dneva, ko je postala odločba v upravnem postopku dokončna. Sodišče je na podlagi zbranih podatkov v upravnih spisih presodilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da ni podan pogoj za odpravo izpodbijane odločbe po 3. točki 1. odstavka 263. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), na katerega se tožeči stranki sklicujeta in ga utemeljujeta s tem, da bi v postopku morala sodelovati tudi tržna inšpekcija. Sodišče pripominja, da nesodelovanje posameznega organa v upravnem postopku ni zakoniti razlog za njeno odpravo. Iz zakonske določbe, na katero se tožeči stranki sklicujeta, izhaja, da pristojni upravni organ odpravi po nadzorstveni pravici odločbo, ki je v upravnem postopku dokončna, če jo je izdal kakšen organ brez soglasja, potrditve, dovoljenja ali mnenja drugega organa, kadar je po zakonu ali po kakšnem drugem na zakonu temelječem predpisu to potrebno. V tem primeru 40. člen zakona o vinu in drugih proizvodih iz grozdja in vina (Uradni list SRS, št. 16/74 in 29/86), ki je bil materialna podlaga za izdajo navedene odločbe tega ne zahteva, kar je pravilno ugotovila že tožena stranka v izpodbijani odločbi in je iz navedenega razloga, v skladu z ZUP, zahtevek tudi pravilno zavrnila. Zahteva tožečih strank za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici po 2. odstavku 263. člena ZUP pa je po presoji sodišča nedopustna, saj 2. odstavek 264. člena ZUP izrecno določa, da izda pristojni organ odločbo o razveljavitvi po uradni dolžnosti ali na zahtevo javnega tožilca ali družbenega pravobranilca samoupravljanja. Stranka torej ne more zahtevati iz razloga 2. odstavka 263. člena ZUP razveljavitve odločbe po nadzorstveni pravici. Zato bi morala tožena stranka to njuno zahtevo s sklepom po 2. odstavku 125. člena ZUP zavreči. Čeprav tožena stranka ni tako ravnala, ker je tudi zahtevo za razveljavitev iz razloga po 2. odstavku 263. člena ZUP zavrnila, je sodišče presodilo, da je to sicer napaka, ki pa ni take narave, da bi lahko vplivala na odločitev v tem upravnem sporu. Zavrnitev zahteve ima namreč v tem primeru enak učinek kot če bi bila zahteva zavržena.

Glede na navedeno, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Tako ZUP kot ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiška predpisa na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).