Denationalization proceedings cannot issue interim orders when bankruptcy proceedings have already commenced against the debtor.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

V denacionalizacijskem postopku ni možna začasna odredba v primeru, če je zoper zavezanca pred tem pričet stečajni postopek.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v izreku pod I. ugodila pritožbama dveh podjetij kot zavezancev v stečaju in odpravila sklep Sekretariata za gospodarstvo in družbene dejavnosti občine z dne 16. 10. 1992, s katerim jima je bilo, kot pravnima naslednikoma in kot imetnikoma pravice uporabe na nepremičninah splošnega ljudskega premoženja parc. št. 158, prepovedano vsakršno razpolaganje z navedenim zemljiščem do pravnomočnosti odločbe o zahtevi za denacionalizacijo, ki jo je vložil F.K. Tožena stranka je v odločbi zavzela stališče, da zaradi uvedenega stečajnega postopka ni mogoče izdati sklepa o zavarovanju po določbi 68. člena zakona o denacionalizaciji. V izreku pod II. pa je še zavrnila zahtevo tožnika z dne 15. 10. 1992 za izdajo sklepa o prepovedi razpolaganja z nepremičninami vpisanimi v zemljiški knjigi pod vl. št. 185 in 538. Tožeče stranke v tožbi navajajo, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi napačno uporabila določila zakona. Za odločanje v postopku denacionalizacije se izključno uporabljajo določila zakona o denacionalizaciji. Ta zakon je specialni predpis in se obvezno uporablja, razen v primerih, ki jih ta zakon določa. Ker je v zakonu o denacionalizaciji v 88. členu celo izrecna določba, da ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičnim premoženjem, glede katerega po določbah zakona obstoja dolžnost vrnitve, je vsako nasprotno razpolaganje nično. Zato je določba 68. člena zakona o denacionalizaciji lex specialis in zanj ne velja omejitev iz 99. člena zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji. Zato predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 - ZDen) v 68. členu res določa, da organ prve stopnje lahko zaradi zavarovanja zahtev za denacionalizacijo ali iz drugih tehtnih razlogov izda sklep, s katerim odredi, da se začasno prepove razpolaganje z nepremičninami ali delno ali popolno kapitalsko preoblikovanje podjetij in drugih gospodarskih subjektov. Vendar uporaba te določbe v spornem primeru, kot to pravilno zaključuje že tožena stranka, ni možna. Iz podatkov v spisu, ki niso sporni, namreč izhaja, da je bil zoper oba zavezanca že pred vložitvijo tožnikove zahteve za denacionalizacijo začet stečajni postopek. Za vodenje stečajnih postopkov in ravnanj v zvezi z njimi pa je treba, ker gre za prisilne predpise, ki enako veljajo v vseh primerih, upoštevati določbe zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list SFRJ, št. 84/98 - ZPPSL). Ta pa v 1. odstavku 99. člena določa, da od dneva začetka stečajnega postopka ni mogoče dovoliti zoper dolžnika ukrepov zavarovanja niti prisilne izvršbe za poplačilo terjatev, glede katerih obstaja izvršilna listina. Ker zakon, ki ga je potrebno v tem primeru uporabiti kot lex specialis, izrecno določa, da zoper dolžnika ni možno dovoliti ukrepov zavarovanja od začetka stečajnega postopka, je tožena stranka pravilno in ob upoštevanju ustreznih zakonskih določb na pritožbo zavezancev odpravila prvostopenjski sklep.

Tožeča stranka ne more uspeti z ugovorom, da določbe 88. člena zakona o denacionalizaciji z dnem uveljavitve zakona ne dopuščajo nobenega razpolaganja z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve, saj uvedba stečajnega postopka ne pomeni razpolaganja v smislu določb tega člena. Kot je že bilo povedano, veljajo za stečajni postopek posebni prisilni predpisi, ki se zato uporabljajo tudi v primerih, ko gre za nepremičnine oziroma premoženje glede katerega po določbah zakona o denacionalizaciji bi sicer lahko obstajala dolžnost vrnitve.

Glede na povedano je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe zakona o upravnih sporih in zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji je sodišče smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije na podlagi določb 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).