Naturalization application dismissed because shared samski dom rooms do not constitute a dwelling under housing law.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia dismissed the plaintiff's administrative lawsuit challenging the rejection of her naturalization application. The plaintiff argued she met the housing requirement by living in a garret within a samski dom, but the court found the shared rooms in such buildings do not legally qualify as a dwelling. Consequently, the court ruled that the plaintiff's submitted statement was insufficient proof and denied the claim, noting she could reapply if she secured proper housing.
Legislator headnote
AI generated4. točka 1. odstavek 10. člen ZDS; 2. točka 1. odstavek 3. člen ZRS: Spaces in samski doms are not dwellings; applicants must prove ownership or indefinite-term lease of a dwelling to satisfy naturalization housing requirements.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Tožba se zavrne.
[JEDRO]
Ne izpolnjuje pogoja po 4. točki 1. odstavka 10. člena ZDRS, torej pogoja, da ima zagotovljeno stanovanje, če prebiva v samskem domu, saj se prostori v samskem domu po stanovanjskem zakonu ne štejejo za stanovanje.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, ker nima zagotovljenega stanovanja v smislu 4. točke 1. odstavka 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS), zaradi česar ne izpolnjuje vseh zakonskih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z redno naturalizacijo.
Tožnica v tožbi navaja, da je tožena stranka neutemeljeno zavrnila njeno vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, saj ima zagotovljeno stanovanje. Tožnica namreč skupaj z možem in hčerko živi v garsonjeri v Mariboru. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se po stališčih, ki jih je za izvajanje te določbe zakona sprejela Vlada Republike Slovenije, šteje, da ima prosilec zagotovljeno stanovanje v primeru, če kot dokaz o izpolnjevanju tega pogoja predloži v spis dokaz o lastništvu stanovanja ali stanovanjske hiše oziroma najemno pogodbo, sklenjeno za nedoločen čas, v skladu z novim stanovanjskim zakonom. Sklenjena podnajemna pogodba se kot dokaz o izpolnjevanju tega pogoja ne more upoštevati. Če je prosilec za državljanstvo Republike Slovenije najemnik prostorov v samskem domu ali drugem objektu, ki se po stanovanjskem zakonu ne šteje za stanovanje, temveč le za začasno prebivališče, se najemna pogodba šteje kot dokaz o zagotovitvi stanovanja samo v primeru, če prostori ustrezajo minimalnim standardom in če je najemna pogodba sklenjena za nedoločen čas, brez kakršnegakoli razveznega pogoja. Tožnica je kot dokaz o izpolnjevanju pogoja iz 4. točke 1. odstavka 10. člena ZDS predložila v spis zgolj "izjavo o uporabi ležišč v samskem domu", ki pa jo je podpisal tožničin mož, kot uporabnik enega ležišča. Te izjave pa tožena stranka ni mogla upoštevati kot dokaz o tem, da ima tožnica zagotovljeno stanovanje. Zato predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.
Tožba ni utemeljena.
Po določbi 4. točke 1. odstavka 10. člena ZDS je med pogoji za pridobitev državljanstva z redno naturalizacijo določeno, da ima tujec, ki prosi za državljanstvo Republike Slovenije po tej določbi, zagotovljeno stanovanje. Kaj se šteje za stanovanje po tej določbi v zakonu ni posebej opredeljeno, zato je, po mnenju sodišča, pri razlagi tega pojma, v teh primerih treba upoštevati tudi določbe stanovanjskega zakona, ki opredeljujejo pojem stanovanja.
Iz podatkov upravnih spisov izhaja, da je tožnica kot dokaz o izpolnjevanju navedenega pogoja, predložila "izjavo o uporabi ležišča v samskem domu", ki jo je podpisal njen mož, kot uporabnik enega ležišča. Sodišče se strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da navedene izjave ni mogoče šteti kot dokaz o tem, da ima tožnica zagotovljeno stanovanje, saj po določbi 2. točke 1. odstavka 3. člena stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in 21/94) se ne štejejo za stanovanje po tem zakonu prostori v stavbi, zgrajeni za nastanitev posameznikov (samski domovi, dijaški in študentski domovi, domovi za ostarele, socialnovarstveni zavodi in druge skupinske nastanitvene zgradbe). Tožbenega ugovora, da tožnica skupaj z možem in hčerko živi v garsonjeri v Mariboru in zato izpolnjuje zakonski pogoj, ki se nanaša na stanovanje, sodišče v upravnem sporu ni moglo preveriti, ker tožnica do dneva, ko je sodišče o tem odločalo, ni predložila dokaza. Kolikor pa tožnica meni, da ima zagotovljeno stanovanje in da s tem izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva, ima pravico ponovno zaprositi za pridobitev državljanstva po navedeni določbi zakona.
Glede na navedeno tožnica s tožbo ni mogla uspeti. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 15/I/94).