Court dismisses request for interim order under Property Reform Act unless Denationalization Act claim is filed.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Predlog za izdajo začasne odredbe po določbi 12. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij je upravičen vložiti le tisti, ki je po določbah zakona o denacionalizaciji upravičen vložiti denacionalizacijski zahtevek in ga je tudi vložil.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Oddelka za gospodarstvo občine Logatec št. ... z dne ..., s katerim je bil zavržen tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe o zavarovanju zahtevka za vrnitev premoženja. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja,da tožnik ni vložil zahteve za denacionalizacijo, oziroma, da predloga za izdajo začasne odredbe ni utemeljil s potrebnimi listinami,zato je prvostopni upravni organ njegov predlog utemeljeno zavrgel. Sicer pa po 1.odstavku 5.člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij,podjetje pred ugotovitvijo družbenega kapitala, izloči iz sredstev podjetja kmetijska zemljišča in gozdove,ki postanejo z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije oziroma občin in podjetje s temi nepremičninami ne sme razpolagati. Zato predlog tožnika za izdajo začasne odredbe niti ni potreben.

Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo.V tožbi navaja,da sicer res do vložitve predloga za izdajo začasne odredbe ni vložil zahteve za denacionalizacijo,ampak jo je vložil šele 7.6.1993 in da tudi tej zahtevi ni priložena vsa potrebna dokumentacija,vendar meni,da vloga za denacionalizacijo ne more biti pogoj za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe,kot to razlaga tožena stranka. Taka razlaga bi namreč dejansko pomenila skrajševanje roka, ki ga za vložitev denacionalizacijskih zahtevkov določa zakon o denacionalizaciji. Predlaga,da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve in predlaga,da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je tožnik vložil predlog za izdajo začasne odredbe po določbah zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur.l.RS,št.55/92 in 31/93). Ta zakon v poglavju II. ureja zavarovanje zahtevkov za vračanje premoženja v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij, ki jih v skladu z zakonom o denacionalizaciji in drugimi predpisi,ki urejajo vračanje premoženja, uveljavljajo upravičenci po teh predpisih do podjetij,ki se lastninsko preoblikujejo oziroma do njihovih sredstev (9.člen).Zaradi zavarovanja denacionalizacijskega zahtevka lahko upravičenec do denacionalizacije predlaga izdajo začasne odredbe (11.člen). Po določbi 12.člena navedenega zakona lahko pristojni organ z začasno odredbo odredi zavarovanje zahtevka le,če je dejanska in pravna podlaga po vsebini in obsegu verjetno izkazana.

Po presoji sodišča iz navedenih določb izhaja,da je upravičen vložiti predlog za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja denacionalizacijskega zahtevka le tisti,ki je po določbah zakona o denacionalizaciji upravičen vložiti denacionalizacijski zahtevek in je ta zahtevek tudi vložil. Po določbi 49.člena zakona o splošnem upravnem postopku je namreč stranka v postopku le oseba,ki je lahko imetnik oziroma nosilec pravice,obveznosti ali pravne koristi, o kateri se odloča v upravni stvari.Ker tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe sam navaja,da ni vložil denacionalizacijskega zahtevka, pa tudi sicer predlogu ni predložil ustreznih listin,iz katerih bi bilo mogoče zaključiti, da je verjetno izkazano, da ga je upravičen vložiti,je prvostopni upravni organ njegov predlog utemeljeno zavrgel.Zato je utemeljena tudi izpodbijana odločba,s katero je bila njegova pritožba zavrnjena.

Tožbeni ugovor,da ima odločitev tožene stranke za posledico skrajševanje roka,ki ga za vložitev denacionalizacijskega zahtevka določa zakon o denacionalizaciji,je neutemeljen.

Rok za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe določa zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij,rok za vložitev denacionalizacijskega zahtevka pa določa zakon o denacionalizaciji.Oba navedena roka sta materialna roka,kar pomeni le,da mora denacionalizacijski upravičenec vložiti predlog za izdajo začasne odredbe do poteka roka, določenega v zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij, to je do 7.6.1993, zahteva za denacionalizacijo pa do poteka roka, določenega v zakonu o denacionalizaciji, to je do 7.12.1993.

Glede na navedeno je izpodbijana odločba zakonita,tožba pa neutemeljena.Zato je moralo sodišče tožbo zavrniti na podlagi 2.odstavka 42.člena zakona o upravnih sporih,ki ga je sodišče tako kot zakon o splošnem upravnem postopku uporabilo kot republiški predpis,skladno z določbo 1.odstavka 4.člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l.RS,št.1/91-I).