Legislator Case Law & Legislation
Sodba U 340/93-8 ECLI:SI:VSRS:1995:U.340.93.8 AI generated

Supreme Court dismisses appeal against administrative decision due to incomplete factual findings and procedural violations.

Case Number Sodba U 340/93-8
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The Supreme Court dismissed the plaintiff's appeal against the Ministry's decision, ruling that the administrative procedure was flawed due to incomplete factual findings. The plaintiff argued that the authorities ignored noise measurements and inconsistent expert opinions regarding the workshop's purpose, while the defendant maintained their original decision was correct. The court found that the administrative body failed to verify the true nature of the proposed construction, leading to a decision inconsistent with its own reasoning and violating procedural requirements.

Legislator headnote

AI generated

Zakon o splošnem upravnem postopku; Zakon o upravnih sporih: Nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ali neskladje med izrekom in obrazložitvijo odločbe pomeni kršitev postopka, ki zahteva odpravo odločbe.

Keywords

AI generated
incomplete factual findings administrative procedure violation inconsistent reasoning noise assessment construction permit appeal procedural defect supreme court review

Cited Legislation

AI generated
Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor
Zakon o splošnem upravnem postopku
Zakon o upravnih sporih
Ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor v Ljubljani št. ... z dne ....

[JEDRO]

Nepopolna ugotovitev dejanskega stanja lahko pripelje do tega, da je izrek odločbe v nasprotju z obrazložitvijo, to pa pomeni kršitev postopka.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja Občine Celje št. ... z dne ..., s katero je bil zavrnjen njegov zahtevek za izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo prizidka k obstoječi stanovanjski hiši za delavnico za popravilo peči za centralno kurjavo na parcelni številki 641/6 k.o. ....

V tožbi tožnik navaja, da ne more soglašati z odločbama izdanima v upravnem postopku. Obe odločbi namreč ignorirata meritve, ki so bile opravljene, ko se je ugotavljala hrupnost oziroma celotno mnenje Inštituta za varstvo pri delu in varstvo okolja iz Maribora. Omenjena organizacija je pooblaščena in strokovno usposobljena za dajanje ocene o hrupu pa v svoji ekspertizi ni zapisala ničesar odklonilnega v smislu sanitarnih pogojev željenega funkcioniranja tožnika. Upravni organ bi zato moral, če je že hotel odločati, kakor je, pridobiti ustrezno strokovno analizo stanja in prognozo in z njo prepričati tožnika, da v svoji zahtevi nima prav. Zato predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Kot prvo je sodišče ugotovilo, da postopek ni tekel v skladu z ustreznimi določbami zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/986 in Uradni list RS, št. 26/90).Že v zahtevi za lokacijsko dovoljenje bi namreč moral po določbi 53. člena tega zakona investitor navesti osnovne podatke o namenu in zmogljivosti nameravanega objekta, pa tega ni storil. Zato bi že prvostopni upravni organ moral glede na določbo 1. odstavka 68. člena zakona o splošnem upravnem postopku tožnika pozvati, da vlogo ustrezno dopolni. Če bi bila vloga ustrezno dopolnjena, ne bi prišlo do situacije, ko je tudi lokacijska dokumentacija pripravljena v nasprotju z namenom spornega objekta. Iz dokumentacije je namreč razvidno, da naj bi bil objekt namenjen za popravilo peči za centralno kurjavo, dočim je iz vseh ostalih navedb tako tožnika, soseda A.I., pa tudi strokovnega mnenja Centra za ekologijo in varstvo okolja pri inštitutu za varstvo pri delu in varstvo okolja Maribor o prognozi širjenja hrupa v okolje za novo ključavničarsko delavnico razvidno, da gre za sestavo in izdelavo peči za centralno ogrevanje. Ker gre za dva povsem različna namena uporabe objekta in se hrupnost pri obeh dejavnostih močno razlikuje, je ugotovitev namena objekta bistvena za izdajo pravilne in zakonite odločbe.

Napak, do katerih je prišlo že v postopku na prvi stopnji, tožena stranka ni odpravila. Tožena stranka je svojo odločitev, s katero je zavrnila pritožbo zoper odločbo prvostopnega organa, ki je zavrnil zahtevek za gradnjo prizidka k obstoječi stanovanjski hiši za delavnico za popravilo peči za centralno kurjavo, utemeljila tudi z mnenjem Centra za ekologijo in varstvo okolja pri Inštitutu za varstvo pri delu in varstvu okolja Maribor, ki pa opredeljuje kot namen delavnice sestavo in izdelavo peči za centralno ogrevanje. S tem je postalo vprašljivo ugotovljeno dejansko stanje, saj gre prvič za različne namene delavnice, drugič pa tudi samo strokovno mnenje ni povsem konsistentno. Opozoriti je samo na nedoslednost na strani 4, kjer je predvidena "doba" ravnanja s kladivom do 30 minut na dan, na strani 5 pa, pri oceni pogojev hrupa posameznih delovnih postopkov, ročno ravnanje s kladivom omeji na čas do 15 minut na dan. Tako vodenje postopka pa je seveda moralo pripeljati do kršitve prvega odstavka 242. člena zakona o splošnem upravnem postopku, saj je dispozitiv izpodbijane odločbe zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v nasprotju z njeno obrazložitvijo. Zato je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih izpodbijano odločbo, sicer iz drugih razlogov, kot jih navaja tožnik odpravilo, da bo tožena stranka lahko odpravila ugotovljene pomanjkljivosti. Določbe zakona o splošnem upravnem postopku in zakona o upravnih sporih je sodišče uporabilo kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (uradni list RS, št. 1/91-I).