Administrative court dismisses citizenship application rejection due to applicant's lack of actual residence in Slovenia.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Zavrnitev, ker tožnica živi v tujini in ne v Republiki Sloveniji.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila tožničini vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, ki jo je tožnica vložila pri Sekretariatu za notranje zadeve občine .... V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbo 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Tožena stranka navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnica zapustila Republiko Slovenijo in da na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča dejansko ne živi. Glede na navedeno po mnenju tožene stranke tožnica ne izpolnjuje enega izmed temeljnih pogojev 40. člena navedenega zakona. Zato tožena stranka tožničini vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ni mogla ugoditi.

Tožnica v tožbi navaja, da v Sloveniji živi 18 let. V Sloveniji je bila zaposlena in ima tudi svoje stanovanje. Slovenijo je zapustila sredi oktobra leta 1991 in se začasno preselila v Republiko Srbijo. Domov se je vrnila, ker ni več imela službe, druge pa v Sloveniji v tem času ni mogla dobiti. V Sloveniji ima veliko prijateljev. Med drugim si v Sloveniji tudi namerava urediti zakonsko življenje, kar pa ne bo mogoče, če ne bo pridobila slovenskega državljanstva. Državljanstvo Republike Slovenije sta pridobila tudi njena dva brata, ki v Sloveniji živita več kot 20 let in sta poročena s Slovenkama. Končala je filozofsko fakulteto. Slovenski jezik ji ne dela preglavic. Meni, da se bo lahko v določenem času zaposlila v Sloveniji, seveda , če bo pridobila slovensko državljanstvo, kar si zelo želi. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in dodaja: tožena stranka v izvedenem postopu ni mogla zaslišati tožnice zaradi njene odsotnosti. Zato je o dejstvih, zaradi resnične ugotovitve dejanskega stanja, zaslišala pooblaščeno uradno osebo Policijske postaje Novo mesto. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje zakonitega pogoja za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih (tožničina vloga za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije z dne ...; zapisnik o zaslišanju pooblaščene uradne osebe Policijske postaje ... pri toženi stranki z ...). Po 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS - Uradni list RS, št. 1/91 in 30/91-I in 38/92), na katerega se tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno sklicuje, pridobi državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, državljanstvo Republike Slovenije, če v 6 mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. Tožnica kot državljanka druge republike namreč v Republiki Sloveniji dejansko ne živi, kar izhaja iz navedenih podatkov in listin v upravnih spisih in iz njenih navedb v tožbi. Zato je po presoji sodišča tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno odločila, ko ni ugodila tožničini vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.

Sodišče pojasnjuje tožnici, da njene tožbene navedbe o tem, da ima v Sloveniji veliko prijateljev, da si v Sloveniji namerava urediti zakonsko življenje, da v Sloveniji živita njena brata, ki sta poročena s Slovenkama, da je končala filozofsko fakulteto, da ji slovenski jezik ne dela preglavic in da se bo v določenem času zaposlila v Sloveniji, kar si zelo želi, ne morejo vplivati na navedeno odločitev tožene stranke, ki ima oporo v citirani določbi zakona.

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) začasno smiselno uporablja kot republiški predpis.