Tax court dismisses claim when parents cannot agree on child tax deduction, awarding equal split.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Če se zavezanca ne moreta sporazumeti, kdo bo uveljavljal posebno olajšavo za istega vzdrževanega otroka, potem davčni organ prizna vsakemu zavezancu sorazmerni del olajšave.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 31. 10. 1992, s katero ji je bila odmerjena dohodnina za leto 1991. Tožeča stranka je vložila pritožbo zato, ker ji ni bila priznana celotna olajšava za hčerko, ki je bila ob razvezi dodeljena njej in jo ona vzdržuje.

V tožbi tožeča stranka navaja, da je izpodbijana odločba nepravilna. Med njo in njenim bivšim možem ni šlo za nikakršno dogovarjanje, kdo bo uveljavil olajšavo. Njen bivši mož je samoiniciativno prijavil v napovedi tudi olajšavo za vzdrževanega družinskega člana, kljub temu da za hčerko ne skrbi, ampak plačuje zanjo le minimalno preživnino. Zato tožeča stranka meni, da bi olajšava morala biti priznana samo njej, če pa že to ne, pa bi ji morala biti priznana vsaj v bistveno višjem odstotku kot njenemu bivšemu možu. Zato predlaga, da se odločba tožene stranke razveljavi (odpravi).

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o dohodnini (ZDoh - Uradni list RS, št. 48/90 in 34/91) v 2. odstavku spremenjenega 9. člena določa, da se za istega vzdrževanega člana prizna posebna olajšava samo enemu zavezancu, drugemu pa le morebitna razlika do celotne višine olajšave. Dalje določa, da se v primeru, če se zavezanci ne morejo sporazumeti, kdo izmed njih bo uveljavil pravico do posebne olajšave za istega vzdrževanega družinskega člana, prizna vsakemu zavezancu sorazmeren del olajšave. Ker sta v tožničinem primeru tako ona kot njen bivši mož, kot zavezanca v napovedi za odmero dohodnine za leto 1991 uveljavljala pravico do posebne olajšave za istega vzdrževanega člana, sta oba organa, tako prvostopenjski upravni organ, enako pa tudi tožena stranka, pravilno zaključila, da se zavezanca ne moreta sporazumeti, kdo izmed njiju bo uveljavil pravico do posebne olajšave. Zato sta tudi pravilno uporabila določilo 9. člena zakona in vsakemu od zavezancev priznala polovičen kot sorazmeren del olajšave. Zakon sicer ne odgovori na vprašanje, kaj predstavlja sorazmeren del olajšave in kako se ta določa, vendar sodišče meni, da glede na to, da v veliki večini primerov sploh ni mogoče natančno ugotoviti višine sredstev, ki jih posamezen zavezanec dejansko nameni za vzdrževanje otroka oziroma drugega družinskega člana, sorazmerni del predstavlja polovica olajšave za vsakega zavezanca, če seveda preživninski prispevki vsakega presegajo višino zneska priznane olajšave. Če tega zneska ne presegajo, pa se olajšava lahko prizna samo kot sorazmeren del do tega zneska, razlika do polne olajšave pa priraste drugemu zavezancu. Ker v konkretnem primeru ni možno ugotoviti, niti ni to zatrjevano s strani tožeče stranke, da bi bili zneski preživnine, ki jih je za svojo hčerko plačal bivši mož tožnice, nižji od priznanega sorazmernega dela posebne olajšave za vzdrževanega družinskega člana, sodišče meni, da izpodbijana odločba tožene stranke ni v nasprotju z veljavnimi predpisi.

Zaradi povedanega je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št1/91-I).