Court dismisses appeal against administrative order for compulsory collection of court fees and penalties.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Prisilna izterjava sodne takse.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Uprave za družbene prihodke občine z dne 8.10.1991, s katero mu je bilo naloženo plačilo sodne takse in 50 % pribitka nanjo kot kazensko takso ter stroškov opomina v skupnem znesku 2.600,00 SIT. V obrazložitvi odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 1. odstavka 4. člena, 1. točke 2. odstavka 4. člena in 5. točke 22. člena zakona o sodnih taksah ter na prvi odstavek tarifne številke 3 taksne tarife in ugotavlja, da je iz naznanila Temeljnega sodišča v ... enote v ... z dne 27.9.1991 razvidno, da tožnik v pravdni zadevi zoper tožnika, zaradi izselitve iz stanovanja, ni plačal tase za pritožbo.

Tožnik v tožbi navaja, da sta proti njemu vložila tožbo zaradi izselitve iz stanovanja. Zoper sodbo se je tožnik pritožil na Višje sodišče v ... , ki je odločilo, da se mora izseliti iz stanovanja, vendar ni prišlo do izvršbe. je namreč spremenil mišljenje in mu podaril stanovanje, tožbo proti njemu pa je dne 5.8.1991 umaknil. Ker postopek ni bil končan z izvršbo in ker je bila tožba umaknjena ni dolžan plačati sodne takse.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za izterjavo sodne takse po določbah zakona o sodnih taksah (ZST - Ur. list SRS, št. 1/90 in Ur. list RS, št. 14/91 in 9/91-I), ki v 1. odstavku 29. člena določa, da če taksni zavezanec ne plača takse v roku, ki je določen v 26. oziroma 28. členu zakona, sporoči sodišče to v nadaljnjem roku 15. dni upravi za družbene prihodke občine, v kateri ima taksni zavezanec svoje stalno prebivališče, naj takso prisilno izterja. Iz sporočila Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani z dne je razvidno, da je tožnik taksni zavezanec v pravdni zadevi zaradi izselitve iz stanovanja in da kljub opominu, ki mu je bil vročen dne ni plačal sodne takse v znesku in sodne takse za opomin v znesku. Na podlagi navedenega sporočila je prvostopni upravni organ v skladu s 3. odstavkom 29. člena zakona o sodnih taksah utemeljeno izdal odločbo, s katero je tožniku naložil plačilo sodne takse in 50 % pribitka nanjo kot kazensko takso.

V tožbi navedeni ugovori tožnika, da sodne takse ni dolžan plačati, ker je bila tožba umaknjena in ker postopek ni bil končan z izvršbo so neutemeljeni. Če je bila zoper tožnika vložena tožba zaradi izselitve iz stanovanja in izdana sodba, zoper katero je tožnik vložil pritožbo, kar vse tožnik navaja v tožbi, je taksna obveznost za tožnika nedvomno nastala ne glede na morebitne kasnejše dogovore med pravdnima strankama.

Ker je glede na navedeno izpodbijana odločba zakonita, ugovori tožnika pa neutemeljeni, je moralo sodišče neutemeljeno tožbo zavrniti na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 4. člena ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).