Legislator Case Law & Legislation
Sodba U 330/93 ECLI:SI:VSRS:1994:U.330.93 AI generated

Administrative court dismisses claim for extended child care allowance after six-month statutory limit is exhausted.

Case Number Sodba U 330/93
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The administrative court dismissed the plaintiff's appeal against the defendant's refusal to extend her child care allowance. The plaintiff argued that her daughter required continuous care and that the six-month limit was impossible to meet, while the defendant maintained the statutory cap had been reached. The court ruled that the law strictly limits such allowances to six months and cannot accommodate exceptional circumstances beyond this legislative boundary.

Legislator headnote

AI generated

3. odst. 30. čl. ZZVZZ; 2. odst. 42. čl. ZUP: The right to a child care allowance is strictly limited to a maximum duration of six months, and administrative bodies are not required to extend this benefit beyond the statutory limit even in exceptional cases.

Keywords

AI generated
child care allowance six month limit administrative appeal statutory exhaustion exceptional circumstances ZZVZZ provision discretionary extension

Cited Legislation

AI generated
3. odst. 30. člena zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju
2. odst. 42. člena zakona o upravnih sporih
1. odst. 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Pravico do nadomestila zaradi nege otroka lahko zavarovanec koristi samo šest mesecev.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila zahtevo tožnice za podaljšanje bolniškega staleža zaradi nege njene hčere Š. Tožena stranka je namreč v postopku ugotovila, da je tožeča stranka že izkoristila vse možnosti do pravice do nadomestila zaradi nege ožjega družinskega člana, ki ji ga omogoča zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju.

V tožbi tožeča stranka navaja, da je odločitev tožene stranke zanjo nevzdržna. Meni, da bi bil otrok, ki potrebuje pomoč staršev brez prekinitev, zaradi take odločitve še bolj prizadet, kot je. Zdravstvena dokumentacija v spisu namreč kaže, da je otroku potrebna stalna pomoč in nega, kar je bistveno za njegovo preživetje. Zato je nastala nemogoča situacija, ker odločitev tožene stranke ne ustreza dejanskemu stanju. Meni, da je še vedno upravičena do podaljšanja bolniškega staleža in da ji veljavni predpisi to omogočajo. Zato predlaga, da se izpodbijana odločba tožena stranke odpravi.

V obširnem odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje več pogojev za priznanje pravic do nadomestila zaradi nege ožjega družinskega člana. Po določbi 3. odstavka 30. člena zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 9/92 in 13/93 - ZZVZZ) lahko zdravniška komisija druge stopnje na predlog zdravniške komisije prve stopnje izjemoma podaljša trajanje pravice do nadomestila plače za nego otroka in sicer v primerih, ko je taka odsotnost potrebna zaradi nenadnega poslabšanja zdravstvenega stanja otroka oziroma v drugih izjemnih primerih, vendar pa taka odsotnost ne more biti daljša od šestih mesecev. Ker je iz podatkov v spisu tožene stranke razvidno, da je 6-mesečno pravico do nadomestila zaradi nege otroka, tožeča stranka že izrabila, je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno odločila, ko ni ugodila njeni zahtevi za podaljšanje te pravice.

Sodišče mora tožnici pri tem samo pojasniti, da njene sicer človeško povsem razumljive zahteve, ob ugotavljanju zakonitosti izpodbijane odločbe tožene stranke ne morejo biti pravno relevantne, saj predpisi lahko urejajo samo splošno pričakovane situacije, ne pa izjemnih, kakršnih je tožničina. Zato rešitve svojih problemov, ki jih je realno možno reševati samo mimo veljavnih predpisov, ne more pričakovati v postopkih, v katerih se, kot sicer tudi sama pravilno zaključuje, ugotavlja samo pravilnost uporabe veljavnih predpisov. Ker je izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.