Administrative court dismissed annulment claim as legal basis lapse is not a nullity ground under ZUP. The court ruled that the administrative organ had jurisdiction and the plaintiff failed to prove the legal basis lapsed. The court clarified that a lapse of legal basis does not automatically render an administrative decision null and void. The court held that the administrative organ was competent to decide on the matter. The court emphasized that the plaintiff's claim was unfounded. The court rejected the argument regarding the invalidity of the legal basis. The court found no merit in the annulment request. The court determined the decision was lawful. The court concluded the claim was baseless.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Zatrjevana naknadno odpadla pravna podlaga ni ničnostni razlog iz 1. točke 267. člena ZUP.

[OBRAZLOŽITEV]

Sekretariat za upravne zadeve občine P. je z odločbo z dne 5.7.1993 zavrnil predlog tožeče stranke za izrek ničnosti odločbe o nacionalizaciji št. 463/A-1382/75-76 z dne 26.1.1976. V izrek je še dodal, da se vloga obravnava kot zahtevek za denacionalizacijo. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo, obenem pa je odpravila del izreka, ki se glasi: "da se obravnava kot zahtevek za denacionalizacijo." V obrazložitvi navaja, da v predlogu niti v pritožbi tožnik ni navajal razlogov ničnosti po 267. členu ZUP. Ne glede na to je preizkusila, če je podan katerikoli ničnostni razlog. Ugotovila je, da ni podan nobeden od ničnostnih razlogov, tudi ne razlog nezmožnosti izvršitve odločbe, saj je bila odločba izvršena z vpisom družbene lastnine v zemljiško knjigo.

Tožnik v tožbi navaja, da je nevzdržno stališče tožene stranke, da je sporna odločba ugotovitvena in so nepremičnine prešle v državno last po samem zakonu že 8.10.1972, torej pred uveljavitvijo ustave iz leta 1974. Takšno stališče pomeni, da bi še danes lahko izvajali nacionalizacijo osebam, katerim niso bile izdane odločbe. Sporna odločba nasprotuje načelom pravne države in tudi sklepom Ustavnega sodišča bivše SFRJ U št. 169/79 z dne 14.5.1986, U 386/87 z dne 8.3.1989, po katerih v ustavi SFRJ iz leta 1974 ni več podlage za prehajanje nepremičnin, na katerih ima kdo lastninsko pravico v družbeno lastnino na način, ki je bil določen z ustavo iz leta 1946, zato se določbe teh zakonov po uveljavitvi ustave iz leta 1974 ne morejo več uporabljati. Odločba, ki je izdana na podlagi takšnega zakona je zato nična, saj zanjo ni bilo več pravne podlage. Do nacionalizacije tožnikovih nepremičnin tako dejansko in pravno ni moglo priti. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise. Tožba ni utemeljena.

Iz priloženih upravnih spisov je razvidno, da so po odločbi Oddelka za gospodarstvo SO z dne 26.1.1976 kot nacionalizirane prešle v družbeno lastnino nepremičnine, ki so bile v lasti do ene polovice O.B. p. F. in sicer stavb. parc. št. 2252 in parc. št. 290/5, vl.št. 319. Navedena odločba je bila izvedena v zemljiški knjigi.

Tožnik je po pooblaščencu, ki je prava vešča oseba, predlagal, da se navedena odločba izreče za nično iz razloga 1. točke 266. člena ZUP (sedaj 267. člen ZUP). Tožnik meni, da je z uveljavitvijo ustave iz leta 1974 avtomatično prenehal veljati zakon o nacionalizaciji, zato ni bilo več pravne podlage za izdano odločbo.

Iz razloga 1. točke 267. člena ZUP, katerega uveljavlja tožnik, se izreče za nično odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v stvari iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku. Iz navedenega razloga se torej izreče za nično odločba samo v primeru, če jo je izdal absolutno nepristojni organ in ne tudi iz razloga zatrjevane odpadle pravne podlage, kot to zmotno meni tožnik. Zato se sodišče v presojo teh tožbenih ugovorov niti ni spuščalo. Na podlagi 15. in 17. člena zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46), spremembah in dopolnitvah tega zakona (Uradni list FLRJ, št. 35/48) in 6. člena uredbe o izvajanju zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katerega se je razširila civilna uprava tedanje FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 56/54) in 1. člena spremembe te uredbe (Uradni list SFRJ, št. 51/72) je za odločanje v sporni zadevi bil pristojen upravni organ. Sicer pa tožnik niti ne zatrjuje, da bi šlo za zadevo iz sodne pristojnosti oziroma za zadevo, o kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku. Zato je organ prve stopnje utemeljeno zavrnil tožnikov predlog, da naj se navedena odločba izreče za nično. Iz istih razlogov je tudi tožena stranka utemeljeno zavrnila pritožbo.

Z izpodbijano odločbo je torej bilo odločano o predlogu tožeče stranke za izrek ničnosti odločbe o nacionalizaciji z dne 26.1.1976. Z izrekom se odloči o zahtevku stranke, ki mora biti jasen in določen. V izrek torej spada samo odločitev o zadevi in nič drugega (208. člen ZUP). Zato je tožena stranka utemeljeno odpravila del izreka odločbe prve stopnje, ki se glasi: "in se obravnava kot zahtevek za denacionalizacijo premoženja pod številko 351-490/92-93" (242. člen ZUP). Odveč je sicer razlogovanje tožene stranke o tem, ali je tožnik vložil zahtevek za denacionalizacijo ali ne, ker z obravnavano odločbo o tem ni bilo odločeno, vendar ta okoliščina po presoji sodišča ni vplivala na zakonitost. O tem ali je bil vložen tak zahtevek, bo v skladu s pravili ZUP pač moral odločiti stvarno pristojni organ prve stopnje.

Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe ZUS in ZUP je sodišče na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiška predpisa.