Supreme Court of Slovenia dismisses ban on retail trade due to lack of legal basis and procedural errors.

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiškega tržnega inšpektorata z dne 16.4.1992.

[JEDRO]

Prepoved opravljanja trgovinske dejavnosti, ker podjetje nima odločbe o izpolnjevanju pogojev po 147. čl. ZP.

[OBRAZLOŽITEV]

Tržni inšpektor Mestne uprave za inšpekcijske službe je z odločbo 24.2.1992 odločil, da se tožeči stranki prepove opravljanje dejavnosti trgovine na drobno z živili in neživilskimi izdelki ter gospodinjskimi potrebščinami. Odločil je tudi, da si mora tožeča stranka pridobiti v osmih dneh ustrezno dovoljenje, da poslovni prostori, oprema in naprave ustrezajo pogojem glede tehnične opremljenosti in varstva pri delu ter glede varstva in izboljšanja človekovega okolja. Ugotovil je, da je tožeča stranka začela opravljati dejavnost trgovine decembra 1991, ne da bi si prej pridobila dovoljenje po 147.

členu zakona o podjetjih (ZPod). Tržni inšpektor je odločil na podlagi 4. člena zakona o tržni inšpekciji (ZTI). V pritožbi je tožeča stranka navajala, da je edini utemeljen ugovor v tem, da prizidek nima gradbenega dovoljenja. Sicer poslovni prostori ustrezajo pogojem iz pravilnika o minimalnih tehničnih pogojih, ki jih morajo izpolnjevati poslovni prostori, v katerih se opravljajo blagovni promet in storitve v blagovnem prometu (Uradni list RS, št. 23/90). Iz odločbe ni mogoče ugotoviti, v čem bi naj bile pomanjkljivosti trgovine.

Listine, ki jih ima tožeča stranka, kažejo, da so poslovni prostori ustrezni. Izrek je v nasprotju z obrazložitvijo, ker ni navedeno, katere zakonske določbe se nanašajo na tožečo stranko. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo. Ugotovila je, da si podjetje, d.o.o. do izdaje odločbe prvostopnega upravnega organa ni pridobilo odločbe po 147. členu zakona o podjetjih. Če takšne odločbe ni, podjetje ne sme začeti obratovati. Tržni inšpektor je pravilno odločil na podlagi 4. člena zakona o tržni inšpekciji.

V tožbi je tožeča stranka navajala, da opravlja trgovsko dejavnost v poslovnem prostoru površine 33 m2. Dejansko stanje v upravnem postopku ni bilo popolno ugotovljeno. Sekretariat za urejanje prostora in varstvo okolja občine je v dopisu z dne 14.11.1990 ugotovil, da ne nasprotuje uporabi prostorov za trgovsko dejavnost. Komite za planiranje in gospodarstvo iste občine je dal pozitivno mnenje za celotno površino prodajalne. Tožeča stranka ima urbanistično potrdilo z dne 25.6.1990, ki ga je izdal komite za varstvo okolja in urejanje prostora.

Mestna uprava za inšpekcijske službe, tržna inpšekcija, je dne 10.9.1991 izdala potrdilo, na podlagi katerega poslovni prostori ustrezajo minimalnim tehničnim, higienskim in sanitarno-tehničnim pogojem. Lokal torej izpolnjuje vse pogoje, gre pa tudi za javni interes za njegovo poslovanje. Ni torej pravne podlage za uporabo 147. člena zakona o podjetjih, ker so bile izdane vse odločbe. Sicer pa je tožeča stranka vpisana v register od 31.1.1991, zaradi česar se po 186. členu zakona o podjetjih šteje, da tak vpis učinkuje nasproti tretjim osebam od dneva vpisa.

Tožena stranka je poslala upravne spise. Tožba je utemeljena. Mestna uprava za inšpekcijske službe..., Tržna inšpekcija, torej isti organ, kot je izdal prvostopno upravno odločbo z dne 24.2.1992, je dne 10.9.1991 izdal potrdilo, v katerem je ugotovil, da poslovni prostori na ... ustrezajo minimalnim tehničnim, higienskim in sanitarno-tehničnim pogojem, pogojem varstva pri delu in drugim pogojem predpisanim za opravljanje poslovne dejavnosti, ki je predmet poslovanja tožeče stranke. To potrdilo ima po vsebini značaj odločbe. Vsebina potrdila je enaka kot odločba v smislu 147.

člena zakona o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 77/88, 40/89, 46/89, 61/90), ki ga je na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti R Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) dovoljeno uporabljati kot republiški predpis. Navedena določba zakona o podjetjih določa, da podjetje ne more niti začeti niti opravljati dejavnosti, niti spremeniti pogojev za njeno opravljanje, če pristojni organ ni izdal odločbe, da so izpolnjeni pogoji glede tehnične opremljenosti in varstva pri delu ter glede varstva in izboljšanja življenjskega okolja in da so izpolnjeni tudi drugi pogoji, predpisani v skladu z zakonom.

Ta določba pomeni, da mora pristojni organ občin e izdati odločbo, v kateri ugotovi okoliščine, ki jih ta določba navaja. Glede na vsebino te določbe in glede na vsebino zakona o tržni inšpekciji (Uradni list SRS, št. 27/74), pa tržna inšpekcija nikakor ne more biti pristojna, da bi izdala odločbo v smislu 147. člena zakona o podjetjih. Kljub vsebini potrdila je Mestna uprava za inšpekcijske službe ... - tržna inšpekcija, izdala prvostopno upravno odločbo z dne 24.2.1992, s katero je odločila, kot je bilo navedeno. Isti organ je tako po vsebini sprejel dejansko dve različni odločitvi oziroma stališči.

Tožena stranka bi morala po nadzorstveni pravici, če bi ocenila, da je potrdilo izdal nepristojni organ, to potrdilo odpraviti, ker ima po vsebini značaj odločitve (1. točka 1. odstavka 263. člena zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list št. 87/86 v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona). Iz potrdila z dne 10.9.1991 je namreč tožeča stranka lahko sklepala, da je ugotovljeno, da so izpolnjeni tehnični, higienski in sanitarno tehnični pogoji za opravljanje trgovinske dejavnosti. Tožena stranka bi glede na določbe zakona o splošnem upravnem postopku morala nato v zadevi ponovno odločiti.

Sicer 35. člen zakona o trgovini (ZT - Uradni list SFRJ, št. 46/90, v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona), tržni inšpekciji daje pravico, da z odločbo začasno prepove delo trgovini, ki ne izpolnjuje pogojev, predpisanih za opravljanje te dejavnosti. Poleg navedenih kršitev določb postopka sodišče tudi ugotavlja, da je neustrezna določba 2 točke izreka odločbe z dne 24.2.1992, ki naroča tožeči stranki, da si mora pridobiti ustrezno dovoljenje v roku 8 dni. Tožeča stranka lahko takšno dovoljenje le zahteva. Zaradi navedenih kršitev postopka, predvsem zato, ker je isti prvostopni organ izdal po vsebini dve popolnoma različni listini, je moralo sodišče na podlagi 2. odstavka 42.

člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77), v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona, izpodbijano odločbo odpraviti.