Citizenship claim dismissed due to failure to prove continuous residence in Slovenia after 1990. The court found the applicant lived in Novi Sad for a year, breaking the required continuous residence. The administrative decision was upheld as lawful under the Citizenship Act. The court ruled that the applicant did not meet the continuous residence requirement for citizenship acquisition. The court rejected the claim because the applicant failed to prove continuous residence in Slovenia after December 1990. The administrative decision was upheld as lawful under the Citizenship Act. The court ruled that the applicant did not meet the continuous residence requirement for citizenship acquisition.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court dismissed the applicant's lawsuit against the administrative decision denying her Slovenian citizenship. The court found that while the applicant registered her residence in Slovenia in 1990, she factually lived in Novi Sad, Serbia, from July 1991 to June 1992. Consequently, the court determined she did not satisfy the statutory requirement of continuous residence in Slovenia during the relevant period. The administrative decision was upheld as lawful because the applicant failed to prove uninterrupted residence, which is a mandatory condition for citizenship under the Citizenship Act.
Legislator headnote
AI generated40. člen Zakona o državljanstvu Republike Slovenije; 42. člen Zakona o upravnih sporih: Continuous residence in the Republic of Slovenia is a mandatory condition for acquiring citizenship under Article 40 of the Citizenship Act, and a temporary absence or residence abroad breaks this continuity, rendering the application inadmissible if not proven otherwise.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Tožba se zavrne.
[JEDRO]
Ni mogoče šteti, da je tožnica dejansko živela v R Sloveniji, ko ni sporno, da je od julija 1991 do junija 1992 živela v Novem Sadu.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vlogo S.Č. za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Tožena stranka v obrazložitvi odločbe navaja, da je S.Č. sicer imela dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, vendar tu ni neprekinjeno živela. V času od julija 1991 do junija 1992 je bila v Novem Sadu.
Zoper navedeno odločbo je tožnica po svoji pooblaščenki 21.6.1993 vložila tožbo, v kateri navaja, da živi v Sloveniji že od leta 1978 in da je v navedenem času res bila pri starših v Novem Sadu, vendar zato, ker ima nepokretnega sina za katerega ni mogla sama skrbeti, mož pa je bil v tem času na strokovnem izpopolnjevanju v Nemčiji. Poleg tega pa je bila še noseča. Navaja še, da sta mož in sin dobila državljanstvo Republike Slovenije. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.
Tožena stranka je 16.8.1993 vložila odgovor na tožbo, v katerem ponavlja svoje ugotovitve iz upravnega postopka in navaja, da po njenem mnenju tožnica ne izpolnjuje enega od pogojev iz 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, saj je približno eno leto živela izven Slovenije. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Tožba ni utemeljena.
Po določbi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92 - ZDRS), na kateri temelji izpodbijana odločba, državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.decembra 1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče.
Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnica imela na dan 23. decembra 1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Prijavila ga je že 18.7.1984, kot izhaja iz vloge za pridobitev državljanstva. Vendar pa tožnica pozneje dejansko ni živela v Republiki Sloveniji. Tožnica in njen mož zaslišana kot priči v upravnem postopku sta oba izpovedala, da je bila tožnica v času od julija 1991 do junija 1992 v Novem Sadu. Enako tožnica tudi navaja v tožbi. Tožnica torej po 23.12.1990 ni ves čas dejansko živela v Republiki Sloveniji, pač pa je to dejansko življenje prekinila, ko je bila cca eno leto v Novem Sadu. Tožnica tako ne izpolnjuje enega od pogojev iz 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Za pridobitev državljanstva po tej določbi se zahteva stalno prebivališče na dan 23.12.1990 in dejansko življenje v Republiki Sloveniji, druge okoliščine za pridobitev državljanstva niso odločujoče, zato sodišče ostalih tožbenih navedb tožnice ni moglo upoštevati.
Iz obrazloženega izhaja, da je izpodbijana odločba tožene stranke zakonita, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.