Administrative court dismisses citizenship denial due to flawed evidence gathering and lack of cross-examination.

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 22.6.1993.

[JEDRO]

Preden upravni organ odloči po prostem preudarku, mora pravilno in popolno ugotoviti dejansko stanje z izvedbo vseh razpoložljivih dokazov. Šele na podlagi tako izvedenih dokazov lahko upravni organ odloči po prostem preudarku ali so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS. Vse to je v obrazložitvi odločbe upravni organ dolžan tudi obrazložiti.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožena stranka z izpodbijano odločbo ni ugodila prošnji tožnika za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije z obrazložitvijo, da je tožena stranka po izvedenem postopku v skladu s prosto presojo dokazov naklonila večjo verodostojnost podatkom, ki so jih posredovale operativne službe Ministrstva za obrambo in Ministrstva za notranje zadeve kljub temu, da je tožnik pri zaslišanju navedene podatke zanikal. Po podatkih navedenih organov se je tožnik v času agresije na Republiko Slovenijo obveščevalno angažiral za potrebe JA. Koordiniral je obveščevalno delo nekaterih oseb in se v ta namen z njimi dnevno sestajal. Zaupanje, ki ga je imela JA do njega, se kaže tudi v tem, da je bil v primeru, da vojska prevzame oblast, predviden za župana.

Tožnik v tožbi navaja, da odločitev tožene stranke temelji na arbitrarni oceni, da se je tožnik angažiral na strani obveščevale službe JA, kar pa v pravni državi ne more nadomestiti zakonitega dokaznega postopka. Navaja, da je že v teku postopka vztrajal, da se ga sooči s pričami ali "obveščevalci". Pravica soočenja je ena temeljnih pravic. Zahteva, da se zaslišita predlagani priči. Ker je dejansko stanje zaradi pomanjkljivega in nepravilno izvedenega dokaznega postopka napačno ugotovljeno in na tej podlagi uporabljena napačna določba zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS) predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena, kolikor uveljavlja nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Določba 3. odstavka 40. člena ZDRS, na katero tožena stranka opira svojo odločitev določa, da se lahko zavrne vloga za pridobitev državljanstva Republike Slovenije tudi osebi, ki sicer izpolnjuje pogoje iz 1. odstavka te določbe, za katero pa so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona, torej, če bi sprejem take osebe v slovensko državljanstvo predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države.

Iz podatkov zbranih v spisih ni razvidno, na podlagi katerih dokazov je tožena stranka ugotovila dejstva, ki jih navaja v obrazložitvi odločbe. Sodišče se zato strinja s trditvijo tožnika, da sklicevanje le na obveščevalne podatke v pravni državi ne more nadomestiti zakonitega dokaznega postopka. Tega pa tožena stranka ni izvedla. Tožena stranka se v odločbi sklicuje le na podatke operativnih služb Ministrstva za obrambo in Ministrstva za notranje zadeve, ne da bi v samem postopku vse te podatke z izvedbo dokazov preverila. To bi morala preveriti že zato, ker je tožnik zanikal vse navedbe, ki so mu bile pri zaslišanju predočene. Tožena stranka bi morala, preden je odločila po prostem preudarku, pravilno in popolno ugotoviti dejansko stanje tako, da bi zaslišala vse priče, ki karkoli vedo o dejavnosti tožnika pred, med in po agresiji JA na Slovenijo in po potrebi priče tudi soočila. Šele na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja bi lahko po prostem preudarku odločila, ali so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS oziroma kateri dejanski razlogi so podani. Vsa bistvena dejstva, okoliščine in dokaze, ki kažejo na to, da so podani že prej navedeni razlogi oziroma razlog, pa je dolžna tožena stranka navesti tudi v obrazložitvi odločbe. Sodišče posebej poudarja, da sami podatki organov za notranje zadeve in organov za obrambo, ki so označeni kot zaupni, niso javne listine, ki bi same zase dokazovale tisto, kar je v njih navedeno (164. člen ZUP).

Ker v izpodbijani odločbi dejansko stanje v bistvenih točkah ni bilo popolno ugotovljeno in so bila s tem kršena pravila postopka, sodišče ne more rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih. Določbe zakona o upravnih sporih in zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče uporabilo kot republiške predpise, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).