Court dismisses appeal finding tax evasion scheme constitutes a void fictitious legal transaction under ZOR. The court ruled that a property exchange agreement was a sham to evade real estate transfer taxes, rendering it legally invalid due to lack of genuine intent between the parties. The administrative body correctly identified the transaction as a simulated legal act designed solely to avoid statutory tax obligations, leading to the dismissal of the plaintiff's administrative lawsuit. The court affirmed that while the agreement was morally permissible, it was legally void when executed with the specific intent to circumvent tax laws, thereby upholding the original tax assessment based on the true underlying sale. The decision emphasizes that parties cannot use formal legal structures to achieve tax benefits contrary to legislative intent, establishing that such arrangements are null and void under the relevant civil code provisions.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Menjalna pogodba, sklenjena zato, da se dejansko prikrije kupoprodajna pogodba za stanovanje, kupljeno po stanovanjskem zakonu in le z namenom, da se izigrajo davčni predpisi in s tem doseže manjše plačilo davkov za ponovno prodano stanovanje, pridobljeno po stanovanjskem zakonu, ima vse znake navideznega pravnega posla, ki po zakonu ne velja, ker ni volje strank.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke z dne 8.12.1992 z obrazložitvijo, da je iz podatkov v spisu razvidno, da je bila dne 28.10.1992 prvostopnemu organu predložena pogodba o zamenjavi stanovanj z dne 16.10.1992, po kateri je tožnica zamenjala dvosobno stanovanje v Ljubljani za enakovredno stanovanje v Škofji Loki, v lasti J.T. Pogodbeni stranki sta navedeni stanovanji pridobili z odkupom po določbah stanovanjskega zakona in sicer tožnica s pogodbo z dne 19.8.1992 za kupnino v znesku 566.124,00 SIT, J.T. pa s pogodbo z dne 5.6.1992 za kupnino v znesku 888.382,00 SIT. Zaradi ugotovitve dejanskega stanja je prvostopni organ namesto odsotnih pogodbenih strank zaslišal njunega pravnega zastopnika F.S., poleg tega pa je zaslišal še priče B.M. in K.T. Na podlagi izjav zaslišanih in drugih zbranih podatkov je prvostopni organ pravilno ugotovil, da je menjalna pogodba, sklenjena med tožnico in J.T., simuliran pravni posel, sklenjen izključno z namenom, da se prikrije dejanska prodaja stanovanja, ki bi bila podvržena obdavčitvi in sicer davku na promet nepremičnin in davku od dobička iz kapitala. Iz izjave zaslišanega K.T. z dne 4.12.1992 in iz predložene pobotnice z dne 18.9.1992 je razvidno, da je imenovani kupil stanovanje v Ljubljani, last tožnice, za kupnino v znesku 90.000 DEM in ga je z dnem podpisa pobotnice, ko je poravnal del kupnine v znesku 12.000 DEM, prevzel v posest in uporabo. Glede na navedena dejstva je bilo ugotovljeno, da je tudi kupoprodajna pogodba, ki jo je omenjeni odvetnik sestavil 11.12.1992 in v kateri nastopa kot prodajalka predmetnega stanovanja J.T., zgolj fiktivna pogodba, sklenjena zaradi formalnega prenosa lastništva na kupca K.T. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je prvostopni organ skladno z določbo 2. in 4. člena zakona o davku na promet nepremičnin z odločbo odmeril tožnici kot dejanski prodajalki stanovanja v Ljubljani, davek na promet nepremičnin v znesku 106.732,00 SIT. Za davčno osnovo je odmerni organ vzel ocenjeno vrednost stanovanja v znesku 5.336.589,10 SIT po cenitvi z dne 27.10.1992, ki jo je po tožničinem naročilu izvršil sodni cenilec H.V. Glede na navedeno, tožena stranka pritožbi ni ugodila.

Zoper odločbo je tožnica sprožila upravni spor in v tožbi smiselno navaja, da tožnica z menjalno pogodbo ni napravila navideznega pravnega posla v smislu določbe 66. člena ZOR in sicer, da bi z njim izigrala davčne predpise, ampak je s sklenitvijo menjalne pogodbe napravila pravno dopusten posel, ki ni zoper načela poštenja, da bi z njim dosegla davčno ugodnost, ki ji gre po zakonu. Tako dejanje je pravno in moralno dopustno, zanj je imela tožnica velik interes in je iz vseh okoliščin razvidno, da ne gre za navidezni posel. Zato je ugotovitev obeh izpodbijanih odločb v tej smeri brez osnove. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče tožbeni zahtevek zavrne iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je v okviru tožbenega zahtevka presodilo, da je tožena stranka na podlagi v upravnem postopku zbranih podatkov in okoliščin pravilno ugotovila dejansko stanje in tudi pravilno tolmačila vsebino materialnega predpisa, ki ga je na ugotovljeno dejansko stanje uporabila. Tožbeni ugovor se dejansko nanaša na pravno vprašanje, ali je bila v tem primeru menjalna pogodba res navidezni pravni posel, torej sklenjen le z namenom, da bi se z njim izigrali davčni predpisi. Tožnica trdi, da menjalna pogodba ni bil tak posel, ampak je s sklenitvijo navedene pogodbe napravila pravno dopusten posel, da bi z njim dosegla davčno ugodnost, ki ji gre po zakonu. Po mnenju tožnice je tako dejanje pravno in moralno dopustno. Sodišče ne dvomi v to, da je menjalna pogodba pravno in moralno dopustna, vendar pa ni pravno dopustna taka pogodba v primerih, ko je sklenjena le z namenom, da se izigrajo davčni predpisi in s tem doseže manjše plačilo davka. Iz zbranih listin in podatkov v spisih je sodišče ugotovilo, da je v tem primeru sklenitev menjalne pogodbe služila prav temu namenu. Tožnica v tožbi celo sama navaja, da je to pogodbo sklenila z namenom, da bi z njo dosegla davčno ugodnost. Po presoji sodišča ima navedeni pravni posel vse znake navideznega posla, ki po zakonu ne velja, ker ni volje strank. Navidezni posel je ničen (66. člen ZOR). Sodišče se zato v celoti strinja z ugotovitvijo tožene stranke, ki je na podlagi izjav zaslišanih prič B.M. in T.K. ter na podlagi pobotnice z dne 18.9.1992, da sta tako menjalna pogodba, sklenjena med tožnico in T.J. kot tudi kupoprodajna pogodba z dne 11.12.1992 sklenjena med prodajalko stanovanja T.J. in kupcem T.K. le navidezni pogodbi, sklenjeni izključno z namenom, da se prikrije dejanska prodaja stanovanja, ki bi bila podvržena davku na promet nepremičnin.

Glede na navedeno, ugovor tožnice ni utemeljen in zato tožnica z njim ni mogla uspeti. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/4/94).