Court dismisses prisoner's administrative lawsuit regarding enforcement costs despite late filing due to incorrect legal advice.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe court dismissed the prisoner's administrative lawsuit challenging the enforcement authority's order to pay coercive escort costs. Although the plaintiff filed the suit late, the court found the filing timely because the authority had previously given incorrect legal advice regarding available remedies. The court upheld the original decision that the prisoner must pay the costs since he failed to appear for sentencing and was unavailable to the state organs.
Legislator headnote
AI generatedZakon o izvrševanju kazenskih sankcij, 34. in 35. člen; Zakon o upravnih sporih, 2. odstavek 42. člen: A prisoner's failure to appear for sentencing results in a court order for them to pay coercive escort costs, and an administrative court must dismiss a late-filed suit if the delay was caused by the authority's erroneous guidance on legal remedies.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Tožba se zavrne.
[JEDRO]
Stroške prisilnega privoda na prestajanje kazni plača obsojenec.
[OBRAZLOŽITEV]
Iz upravnih spisov izhaja, da je upravnik KPD Dob pri Mirni z odločbo z dne 30.6.1992 tožniku naložil plačilo stroškov prisilnega privoda na prestajanje kazni v znesku 8.217,00 SIT, ker 21.5.1992 ni nastopil kazni po sodbi temeljnega sodišča z dne 4.12.1991. Zoper to odločbo se je tožnik pritožil, vendar je tožena stranka tožnikovo pritožbo z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila, z obrazložitvijo, da na določen dan ni nastopil kazni in da je večkratni specialni povratnik ter da se je iz sedanjega naslova preselil nekam drugam, zato ni bil dosegljiv državnim organom, čeprav bi moral vedeti, da bo kmalu vpoklican na prestajanje kazni. Pri tej odločbi je tožnik dobil pravni pouk, da je zoper to odločbo možna pritožba na Vlado Republike Slovenije. Tožnik se je zoper to odločbo pritožil, vendar je tožena stranka njegovo pritožbo kot nedovoljeno zavrgla z odločbo z dne 2.9.1992. Pri tej odločbi je tožnik dobil pravni pouk, da zoper njo ni dopustna pritožba.
Tožnik je 18.1.1993 vložil tožbo, v kateri dejansko izpodbija odločbo s katero je bila njegova pritožba kot neutemeljena zavrnjena. V tožbi ponavlja svoje pritožbene navedbe, da ni prejel poziva za nastop kazni. Dalje navaja, da je tudi še pozneje prejel na svoj naslov ... različno pošto. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, dostavila je le upravne spise.
Tožba ni utemeljena.
Sodišče je tožbo obravnavalo kot pravočasno, čeprav je bila vložena po izteku 30-dnevnega roka za vložitev tožbe (24. člen zakona o upravnih sporih), ker je tožnik v upravnih odločbah dobival napačen pravni pouk o pravnih sredstvih. Napačen pravni pouk pa za stranko ne more imeti nobenih škodljivih posledic.
Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78, 32/89, 8/90 in RS, št. 12/92 - ZIKS) v 34. členu določa, da če obsojenec določenega dne ne nastopi kazni, obvesti kazensko poboljševalni zavod o tem sodišče, ki ga je pozvalo na nastop kazni, da odredi privedbo. Če privedba ne uspe, odredi sodišče tiralico. Drugi odstavek 35. člena istega zakona pa določa, da stroške prisilnega privoda na prestajanje kazni plača obsojenec. Odločbo o plačilu stroškov prisilnega privoda izda upravnik kazensko poboljševalnega zavoda. Iz odredbe temeljnega sodišča z dne 1.6.1992 o razpisu tiralice izhaja, da tožnik v času, ko bi moral na prestajanje kazni, ni bil dosegljiv državnim organom. Ob navedenem so tožbene navedbe tožnika neutemeljene, zato je sodišče tožbo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih kot neutemeljeno zavrnilo. Določbe zakona o splošnem upravnem postopku in zakona o upravnih sporih je sodišče skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije.