Servitude rights on nationalized buildings are not ownership rights and cannot be exempted from nationalization.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Služnostna pravica na posameznih delih poslovne stavbe, ki je bila nacionalizirana in ki je kot taka vpisana v zemljiški knjigi v korist prejšnjega lastnika na podlagi te odločbe o nacionalizaciji, ni lastninska pravica in zato ni možno šteti, da so bili ti deli poslovne stavbe izvzeti iz nacionalizacije.

Plačilo odškodnine upravičenki ob vknjižbi služnosti ni predmet postopka izdaje začasne odredbe, ampak bo to lahko stvar postopka, ko bo pristojni upravni organ odločal o denacionalizacijskem zahtevku oziroma zahtevku zavezanca po 73. členu zakona o denacionalizaciji.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odpravila sklep Sekretariata za urbanizem, gradbene in komunalne zadeve občine in o zadevi sama odločila tako, da se podjetju začasno prepove razpolaganje s celotno poslovno stavbo. Poleg prepovedi razpolaganja pa se zavezancu prepove tudi lastninsko preoblikovanje podjetja v delu, ki se nanaša na navedeno nepremičnino. Zoper navedeno odločbo je sprožil upravni spor zavezanec v postopku denacionalizacije, to je podjetje, ki je uporabnik nepremičnine, ki je predmet začasne odredbe. V tožbi smiselno navaja, da je tožena stranka napačno ugotovila dejansko stanje.

Trdi, da iz zapisnika delovnega kolektiva podjetja z dne 12.8.1970 jasno izhaja, da je podjetje od upravičenke kupilo klet in pralnico v objektu, ki je predmet denacionalizacije, ne pa služnostne pravice kot ugotavlja v odločbi tožena stranka. Tožnik je dne 22.8.1961 s pogodbo kupil od prodajalke občine zgradbo in je bila prej last upravičenke, za kupnino 4.000.000 din. Iz navedenega izhaja, da je tožnik za prostora klet in pralnico v navedeni zgradbi plačal dve kupnini (občini in upravičenki). Tožnik ugovarja tudi cenitvi stavbe v denacionalizacijskem postopku, ker ne upošteva stanja te stavbe v času, ko je tožnik to stavbo kupil od Občine.

Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi oziroma podrejeno, da potrdi sklep Sekretariata za urbanizem, gradbene in komunalne zadeve občine. Upravičenka in ostali v tej denacionalizaciji predlagajo, da sodišče tožbo zavrne, ker so tožbeni ugovori neutemeljeni. Smiselno v celoti podpirajo ugotovitve tožene stranke v izpodbijani odločbi. Glede tožbenih navedb, ki se nanašajo na vsebino cenitve, pa po njihovem mnenju te presegajo okvir sproženega upravnega spora, saj cenitev ni in ne more biti podlaga za izdajo odločb upravnih organov v zvezi z začasno odredbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka trditve tožnika in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Tožba ni utemeljena. Sodišče je na podlagi zbranih listinskih dokazov v spisu ugotovilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje in na njegovi podlagi tudi odločila v skladu z materialnimi predpisi. Tožnikova trditev, da je podjetje leta 1970 od upravičenke kupilo klet in pralnico v poslovni stavbi, ki je predmet denacionalizacije in začasne odredbe, ne pa služnostne pravice na teh dveh prostorih, ne drži.

Iz priloženih listinskih dokazov izhaja, da je bila celotna poslovna stavba, ki je predmet začasne odredbe, nacionalizirana upravičenki in je kot nacionalizirana prešla v družbeno lastništvo. Zaradi zemljiškoknjižnega vpisa je bila ta odločba dne 30.12.1960 z dopolnilno odločbo istega organa dopolnjena z ugotovitvijo, da ima prejšnja lastnica ustanovljeno služnost na uporabi pralnice in kleti v nacionalizirani poslovni stavbi. Iz zemljiškoknjižnega izpiska, ki je spisu priložen, tudi izhaja, da je navedena služnostna pravica vpisana v zemljiško knjigo v "C" listu, ki izkazuje bremena na nepremičnini in ne v "B" listu, ki dokazuje lastništvo.

Pravilna je ugotovitev tožene stranke, da služnostna pravica ni lastninska pravica in zato ni možno šteti, da sta bili pralnica in klet zaradi ustanovitve služnosti na teh dveh prostorih, izvzeti iz nacionalizacije. Prav zato tudi ne drži tožnikova trditev, da je leta 1970 od denacionalizacijske upravičenke kupil klet in pralnico, kar naj bi izhajalo iz zapisnika s seje delovnega kolektiva z dne 12.8.1970, ne pa služnostne pravice na teh dveh prostorih, kot navaja tožena stranka v odločbi. Iz pogodbe, sklenjene dne 12.8.1970, izhaja, da se upravičenka proti enkratni odškodnini v znesku 35.000,00 din odpoveduje, tako za sebe, kot svoje pravne naslednike vknjiženi služnostni pravici uporabe pralnice in kleti v nacionalizirani zgradbi in s tem prepustita tudi ta dva prostora podjetju oziroma njenim pravnim naslednikom, v izključno uporabo in užitek.

Iz podatkov spisa je tudi razvidno, da je bil dne 5.10.1970 na podlagi navedene pogodbe, v zemljiški knjigi vknjižen izbris služnostne pravice uporabe pralnice in kleti v korist upravičenke in F. Š. Plačilo odškodnine upravičenki ob vknjižbi služnosti ni predmet postopka izdaje začasne odredbe, ampak bo to lahko stvar postopka, ko bo pristojni upravni organ odločal o denacionalizacijskem zahtevku oziroma zahtevku zavezanca po 73. členu zakona o denacionalizaciji. Prav tako tudi ni stvar tega postopka tožbeni ugovor, ki se nanaša na cenitev, zato sodišče o njem ni odločalo.

Na podlagi navedenih ugotovitev je sodišče presodilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje in na njegovi podlagi tudi odločila v skladu z materialnim predpisom. Zato je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).