Citizenship acquisition requires continuous residence in Slovenia until citizenship decision, not just prior to independence.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Za pridobitev državljanstva na podlagi 1. odstavka 40. člena ZDRS ne zadostuje, da je prosilec v Sloveniji dejansko živel od 23.12.1990 do 25.6.1991, temveč mora biti izkazano dejansko življenje v Sloveniji do izdaje odločbe o državljanstvu.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila tožnikovi prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi določbe 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I). V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da je tožnik sicer na dan 23.12.1990 imel prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, vendar je leta 1992 odšel v ZR Nemčijo od koder se je vrnil konec januarja 1993. S svojim odhodom v tujino je tožnik prekinil dejansko prebivanje v Republiki Sloveniji in tako ne izpolnjuje enega od zakonskih pogojev za pridobitev državljanstva.

Tožnik v tožbi navaja, da je zmotna ugotovitev tožene stranke, da dejansko ni živel v Sloveniji. Res, da je leta 1992 začasno odšel v ZR Nemčijo, vendar je to bilo že po osamosvojitvi Slovenije. V ZR Nemčiji je bil pri svojih sorodnikih, vrnil pa se je že konec januarja 1993. Meni, da je to koristilo tudi Sloveniji, saj je iz Nemčije prinesel zaslužene devize, ki ji bo trošil v Sloveniji. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je v postopku pridobila podatek, da se tožnik nahaja v tujini, kar je tožnik na zaslišanju tudi potrdil. V tujini se je nahajal od februarja 1992 do konca januarja 1993. S svojo 11- mesečno odsotnostjo v tujini je tožnik prekinil dejansko prebivanje v Republiki Sloveniji. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V tej zadevi je sporno samo ali tožnik za pridobitev državljanstva izpolnjuje zakonski pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Iz podatkov spisa ( zapisnik z dne 11.6.1993 o zaslišanju tožnika) izhaja, da se je tožnik v času od februarja 1992 do 29. januarja 1993 nahajal v ZR Nemčiji. Tega dejstva tožnik v tožbi ne izpodbija. Gre torej za daljšo časovno odsotnost v tujini, ki tudi po mnenju sodišča pomeni prekinitev dejanskega življenja v Sloveniji. Tožbene navedbe, da gre za odsotnost že v času po osamosvojitvi Slovenije so pravno neupoštevne. Že citirani zakon o državljanstvu je začel veljati z dnem osamosvojitve Republike Slovenije (25.6.1991). Določbe 1. odstavka 40. člena tega zakona, da je za pridobitev državljanstva potrebno, da (prosilec) "tukaj tudi dejansko živi", ni mogoče razlagati tako, da za izpolnitev tega zakonskega pogoja zadostuje, da je državljan druge republike nekdanje SFRJ živel v Sloveniji do njene osamosvojitve. Ta zakonski pogoj izpolnjnjuje le tisti, ki je dejansko živel v Sloveniji tudi po osamosvojitvi - do izdaje odločbe o pridobitvi državljanstva. Tega pogoja pa tožnik ne izpolnjuje.

Glede na navedeno izpodbijana odločba tožene stranke, po mnenju sodišča, ni nezakonita. Zato je sodišče na podlagi določbe 2.odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Ta zakon je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št.1/91-I).