Court dismisses foreign worker's claim for indefinite permit, ruling prior employment status is decisive regardless of current job.
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia dismissed the plaintiff's administrative lawsuit seeking an indefinite-term work permit. The plaintiff, a citizen of a former Yugoslav republic, argued that his 25 years of work experience and recent re-employment qualified him for the permit under the Foreign Employment Act. The court held that the law strictly requires the applicant to have been in an indefinite-term employment relationship on the day the Act came into force, making the specific reason for unemployment irrelevant. Consequently, the administrative decision denying the permit was deemed lawful and the lawsuit was rejected.
Legislator headnote
AI generated23. člen Zakona o zaposlovanju tujcev; 2. odstavek 42. člen Zakona o upravnih sporih: For citizens of former Yugoslav republics, eligibility for an indefinite-term work permit depends strictly on holding an indefinite-term employment relationship on the Act's effective date, regardless of subsequent unemployment reasons.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Tožba se zavrne.
[JEDRO]
Državljani druge republike nekdanje SFRJ, ki na dan uveljavitve zakona o zaposlovanju tujcev ni bil v R Sloveniji v delovnem razmerju za nedoločen čas, ne more dobiti osebnega delovnega dovoljenja za nedoločen čas, ne glede na to, iz kakšnih razlogov ni bil v delovnem razmerju.
[OBRAZLOŽITEV]
Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo organa prve stopnje, s katero je bilo tožniku kot tujcu izdano osebno delovno dovoljenje za določen čas - za dobo enega leta (od 6.11.1992 do 6.11.1993). V obrazložitvi svoje odločbe tožena stranka ugotavlja, da tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev osebnega delovnega dovoljenja za določen čas iz 1. odstavka 23. člena zakona o zaposlovanju tujcev (Uradni list RS, št.33/92 - ZZT), ne izpolnjuje pa pogojev za pridobitev osebnega delovnega dovoljenja za nedoločen čas po 2. odstavku 23. člena navedenega zakona. Osebno dovoljenje za nedoločen čas lahko pridobijo po citirani zakonski določbi le tisti državljani druge republike nekdanje SFRJ, ki so na dan uveljavitve tega zakona bili v delovnem razmerju za nedoločen čas v Republiki Sloveniji in so imeli vsaj 10 let delovne dobe v Republiki Sloveniji. Tožnik je res imel v času uveljavitve zakona več kot 10 let delovne dobe v Republiki Sloveniji, vendar pa ni bil v delovnem razmerju, ampak je bil prijavljen na zavodu za zaposlovanje in je prejemal denarno nadomestilo za brezposelne. Zato ne izpolnjuje pogojev za izdajo osebnega delovnega dovoljenja za nedoločen čas.
Tožnik v tožbi navaja, da je bil v Sloveniji zaposlen od leta 1964. Podjetje, pri katerem je bil zaposlen, je prišlo v stečaj, zaradi česar mu je delovno razmerje prenehalo 31.1.1991. Od takrat dalje je bil prijavljen na Zavodu za zaposlovanje vse do 1.2.1993, ko se je zaposlil pri ... To podjetje ga je pripravljeno zaposliti tudi po preteku veljavnega enoletnega delovnega dovoljenja. Ker ima v Sloveniji že več kot 25 let delovne dobe in to na zahtevnih delih na vzdrževanju in rekonstrukciji visokotoplotnih in ognjevarnih objektih meni, da izpolnjuje vse pogoje za pridobitev delovnega dovoljenja za nedoločen čas po 2. odstavku 23. člena zakona o zaposlovanju tujcev. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče zavrne tožbo iz razlogov navedenih v izpodbijani odločbi.
Tožba ni utemeljena.
Zakon o zaposlovanju tujcev določa za državljane drugih republik nekdanje SFRJ v prehodni določbi 23. člena posebej pogoje za pridobitev osebnega delovnega dovoljenja za dobo enega leta (1. odstavek) in posebej pogoje za pridobitev osebnega delovnega dovoljenja za nedoločen čas (2. odstavek). Eden od bistvenih zakonskih pogojev za pridobitev osebnega delovnega dovoljenja za nedoločen čas po 2. odstavku 23. člena je, da je bila ta oseba na dan uveljavitve navedenega zakona (19.7.1992) v Republiki Sloveniji v delovnem razmerju za nedoločen čas.
Glede na ugotovljeno dejansko stanje v izpodbijani odločbi, tožnik navedenega zakonskega pogoja ne izpolnjuje. Iz kakšnih razlogov tožnik na dan uveljavitve citiranega zakona ni bil v delovnem razmerju za nedoločen čas, je v obravnavani zadevi pravno irelevantno. Prav tako so za odločitev v tej zadevi neupoštevne ostale tožbene navedbe (da se je s 1.2.1993 zaposlil, da ga je sedanji delodajalec pripravljen še naprej zaposliti, da ima ustrezno kvalifikacijo za delo in podobno). Sodišče v upravnem sporu presoja zakonitost izpodbijane odločbe. Za presojo zakonitosti v tem upravnem sporu pa je odločilnega pomena dejstvo, ki ga tožnik tudi v tožbi ne izpodbija, da v času uveljavitve zakona o tujcih ni bil v delovnem razmerju.
Iz navedenih razlogov je izpodbijana odločba tožene stranke zakonita. Zato tožnik s tožbo ni mogel uspeti in je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih moralo tožbo kot neutemeljeno zavrniti. Ta zakon je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije skladno z določbo 1. odstavka 4.člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).