Citizenship applicant denied naturalization due to lack of factual residence despite registered domicile and property in Slovenia.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe court dismissed the citizen's lawsuit challenging the administrative rejection of their naturalization application. The applicant argued that their registered permanent residence and property in Slovenia, combined with occasional visits, constituted factual residence, while the opposing party contended they primarily lived and worked in Germany. The court ruled that mere registration and property ownership do not satisfy the statutory requirement of factual residence when the individual lives abroad with their family and employment.
Legislator headnote
AI generatedZakon o državljanstvu Republike Slovenije 1. odstavek 40. člen; 2. odstavek 42. člen Zakona o upravnih sporih: Factual residence for citizenship acquisition requires actual living in the state, not merely registered domicile or property ownership when the applicant primarily resides abroad.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Tožba se zavrne.
[JEDRO]
Če ima oseba, ki prosi za državljanstvo v Republiki Sloveniji samo prijavljeno stalno prebivališče in ima tu nepremično premoženje, v Slovenijo pa prihaja le občasno, sicer pa z družino živi v tujini in je tam tudi zaposlena, ne izpolnjuje dejanskega pogoja življenja v Sloveniji po določbi 1. odstavka 40. člena ZDS.
[OBRAZLOŽITEV]
Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožnika za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z utemeljitvijo, da ne izpolnjuje enega od pogojev za pridobitev državljanstva, ker dejansko ne živi v Sloveniji. Tožnik dejansko živi in dela v ZR Nemčiji.
V tožbi je tožnik predlagal, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in da odloči, da mu mora tožena stranka povrniti stroške postopka. Navajal je, da res začasno dela v ZR Nemčiji, vendar ima prijavljeno stalno prebivališče v ..., pogosto se vrača k staršem, v Sloveniji preživi letni dopust. Doma je tudi med prazniki. Kmalu bo invalidsko upokojen. V tujino je odšel zato, ker v Sloveniji ni dobil zaposlitve.
V odgovoru na tožbo je tožena stranka navajala, da občasnega vračanja v Slovenijo ni mogoče šteti za dejansko življenje v Sloveniji.
Tožba ni utemeljena.
Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91, 38/92, 13/94, zadnja novela za ta spor ne velja, ZRDS) v 1. odstavku 40. člena določa dva pogoja za državljane nekdanjih jugoslovanskih republik za pridobitev državljanstva Republike Slovenije: prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji dne 23. decembra 1990 in dejansko življenje v Republiki Sloveniji.
Sodišče soglaša z utemeljitvijo v izpodbijani odločbi, da tožnik dejansko ne živi v Sloveniji. Tak sklep o dejanskem stanju izhaja iz podatkov upravnih spisov, ki jih je predložila tožena stranka. Tožnik je v vlogi z dne 15.1.1992 sam navedel, da je na začasnem delu v ZR Nemčiji, kjer bo ostal do upokojitve. Če ima oseba, ki prosi za državljanstvo, v Republiki Sloveniji samo prijavljeno stalno prebivališče in ima tu tudi nepremično premoženje, v Slovenijo pa prihaja le občasno (ob dopustih in praznikih), sicer pa z družino živi v tujini in je tam tudi zaposlena, ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Sloveniji po navedeni določbi ZDS.
Sodišče je moralo zato tožbo zavrniti na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77, ZUS), ki ga je uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).
V 61. členu ZUS je določeno, da v upravnih sporih vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Sodišče zato o tožnikovem stroškovnem zahtevku ni odločilo.