Citizenship acquisition denied due to lack of registered permanent residence on the independence referendum date. The court dismissed the appeal as the applicant failed to meet cumulative statutory requirements.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia dismissed the administrative appeal against a decision denying citizenship to a former Yugoslav citizen. The applicant argued she had lived in Slovenia for six years, but the court found she lacked a registered permanent residence on December 23, 1990, the date of the independence referendum. The court ruled that both registered permanent residence and actual residence were mandatory cumulative conditions under the Citizenship Act, and the absence of the former rendered the application invalid regardless of her actual living situation.
Legislator headnote
AI generatedArticle 40, paragraph 1 of the Citizenship Act of the Republic of Slovenia; Article 42, paragraph 2 of the Administrative Disputes Act; A citizen of another republic of the former SFRJ acquires Slovenian citizenship only if they had a registered permanent residence in Slovenia on the day of the referendum on independence and self-determination and were actually residing there.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Tožba se zavrne.
[JEDRO]
Za pridobitev državljanstva ni izpolnjen pogoj stalnega prebivališča v RS na dan 23.12.1990.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se tožničini prošnji za pridobitev državljanstva Republike Slovenije ne ugodi. Ugotovila je, da tožnica na dan plebiscita dne 23.12.1990 ni imela prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Slovenji, zato ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva po določbi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije.
Tožnica v tožbi navaja, da že šesto leto stanuje kot podnajemnica v enosobnem stanovanju, katerega lastnica je nikoli ni hotela za stalno prijaviti, zato je na občini ves čas prijavljena le začasno. Stalno prebivališče ima v drugi republiki bivše SFRJ.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov njene obrazložitve in predlaga sodišču, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.
Tožba ni utemeljena.
V obravnavani zadevi gre za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92). Tožena stranka pravilno ugotavlja, da na tej pravni podlagi pridobi državljanstvo Republike Slovenije državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije, to je 23.12.1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi. Kumulativno morata biti torej izpolnjena oba predpisana pogoja.
Pravilna je ugotovitev tožene stranke, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva na podlagi 1. odstavka 40. člena citiranega zakona, ker na dan plebiscita ni imela prijavljenega stalnega prebivališča. Da je imela tožnica v Republiki Sloveniji le začasno prebivališče tudi sama navaja tako v vlogi za pridobitev državljanstva kot tudi v tožbi, pri čemer razlogi, zakaj tožnica ni imela prijavljenega stalnega prebivališča, niso pomembni in ne morejo vplivati na odločitev o stvari.
Ker je glede na navedeno izpodbijana odločba zakonita, je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti republike Slovenije smiselno uporablja kot republiški predpis.