Building permit denied due to absence of valid spatial execution act for the construction site.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Lokacijskega dovoljenja ni mogoče izdati, če za območje, na katerem investitor želi graditi, ni veljavnega prostorsko izvedbenega akta.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Sekretariata za razvoj, urejanje prostora, varstvo okolja in upravne zadeve občine z dne 30.7.1992, s katero je bil zavrnjen njun zahtevek za izdajo lokacijskega dovoljenja za "gradnjo nadomestne stanovanjske hiše" na zemljišču parc. št. 595. V obrazložitvi navaja, da se lokacijsko dovoljenje izda v skladu s pogoji prostorskega izvedbenega načrta oziroma v skladu z lokacijsko dokumentacijo na območjih, ki se urejajo s prostorsko ureditvenimi pogoji (54. člen zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86, RS št. 26/90). Za obravnavano območje ni veljavnega urbanističnega dokumenta, ki bi se še lahko uporabljal na podlagi 82. člena navedenega zakona oziroma 54. člena zakona o urejanju prostora (Uradni list SRS, št. 18/84, 15/89). Tudi nov prostorski izvedbeni akt ni sprejet, zato trenutno ni pravne podlage za izdajo zaprošenega lokacijskega dovoljenja. Nadalje še navaja, da je obravnavano zemljišče razvrščeno v prvo območje kmetijskih zemljišč, kjer gradnja ni možna, razen določenih izjem, vendar v danem primeru ne gre za takšno izjemo.

Tožnika v tožbi navajata, da organ prve stopnje ni upošteval, da gre za gradnjo nadomestne stanovanjske hiše, ki je bila dokončno porušena v letu 1970. Tudi iz kopije katastrskega načrta je razvidno, da je na obravnavanem zemljišču obstojal stanovanjski objekt. Neutemeljeno je sklicevanje na prvo območje kmetijskih zemljišč, ker dejansko v naravi ta predel to sploh ni, saj je že delno nezakonito pozidan po drugih investitorjih, ki so gradili na tem območju brez dovoljenj. Menita, da glede na dejansko stanje v naravi in neusklajeno urbanistično dokumentacijo ne bi bilo nobene škode, če bi bilo izdano zaprošeno lokacijsko dovoljenje. Predlagata, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Lokacijsko dovoljenje za graditev objektov se lahko izda le v skladu s pogoji prostorskega izvedbenega načrta oziroma v skladu s pogoji lokacijske dokumentacije na območjih, ki se urjajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji (54. člen ZUN). To pomeni, da se lokacijsko dovoljenje lahko izda le na podlagi izvedbenega akta, ki velja v času, ko pristojni organ odloča o zahtevi investitorja. Tožnika ne izpodbijata dejanske ugotovitve, da je obravnavano območje urejal urbanistični načrt (Skupščinski dolenjski list št. 10/82). Organ prve stopnje sicer napačno ugotavlja, da je slednji prenehal veljati z uveljavitvijo zakona o urejanju naselij (ki velja od 22.6.1984 dalje), ker so urbanistični načrti veljali do sprejetja dolgoročnih planov občin, razen delov, ki so v nasprotju z rešitvami v zvezi z urejanjem prostora sprejetimi v SDP (54. člen zakona o urejanju prostora). Vendar istočasno pravilno ugotavlja, da je bil sprejet dolgoročni družbeni plan občine za obdobje 1986-2000 (Uradni list SRS, št. 7/90). Po izrecni določbi 1. odstavka 54. člena navedenega zakona pa je s sprejetjem DDP prenehal veljati navedeni urbanistični načrt in se lahko uporabljajo le tiste sestavine, ki se nanašajo na objekte osnovnega komunalnega omrežja, vendar v obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Toda delno napačen sklep o dejanskem stanju po oceni sodišča, ni vplival na odločilno dejansko ugotovitev, da navedeni urbanistični načrt v času odločanja ni več veljal. Prav tako tožnika ne izpodbijata nadaljnje dejanske ugotovitve, da je za obravnavano območje po programu predvidena izdelava prostorsko ureditvenih pogojev, ki še niso sprejeti. Zato tožbene navedbe ne vzbujajo dvoma v sprejeto ugotovitev, da za obravnavano območje trenutno ni veljavnega prostorskega izvedbenega akta. Zato ni mogoče presoditi, ali ima zahtevana lokacija podlago v prostorskem izvedbenem aktu, zaradi česar zaprošenega lokacijskga dovoljenja ni mogoče izdati.

Na odločitev tudi ne more vplivati zatrjevana okoliščina, da obravnavano območje ni več prvo območje kmetijskih zemljišč, ker je delno nezakonito pozidano, saj je upravni organ pri odločanju o konkretni zadevi vezan na veljavne prostorsko izvedbene akte. Zatrjevano dejansko stanje je le še dodatni razlog, da pristojni organi poskrbijo, da se sprejme prostorski izvedbeni akt za to območje.

Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo moralo zavrniti na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu z določbo 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.