Appeal dismissed because the disputed property value of 200 SIT fell below the 800 SIT threshold for review. The Supreme Court rejected the appeal as inadmissible due to insufficient value. The court held that appeals in property division cases require a value exceeding the statutory limit. The appeal was rejected because the claimed value did not meet the legal threshold for review. The court ruled that the appeal was inadmissible due to the low value of the disputed property. The decision confirms that appeals in property disputes are limited by value thresholds. The court found the appeal inadmissible because the property value was too low. The appeal was dismissed because the disputed amount did not meet the statutory review threshold.

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Zaradi prenizkega pcto (200 SIT v tožbi in 800 SIT po ZPP), revizija ni dovoljena. Postopek zaradi ugotovitve obsega in deležev na skupnem premoženju.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugotovilo obseg skupnega premoženja pravdnih strank in nato odločilo, da znaša delež tožeče stranke na tem premoženju 4/7, delež tožene stranke pa 3/7. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki v znesku 4.588,00 SIT.

Pritožbeno sodišče je z izpodbijano pravnomočno sodbo pritožbi tožene stranke delno ugodilo in solastninska deleža pravdnih strank na skupnem premoženju tako spremenilo, da znaša solastninski delež tožeče stranke 3/7, delež tožene stranke pa 4/7. V ostalem je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno, glede stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje pa odločilo, da trpi vsaka stranka svoje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožeča stranka, ki je v reviziji uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka v postopku pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Bistvena kršitev pravdnega postopka, ki jo je zagrešilo pritožbeno sodišče je v tem, da v odločbi pritožbenega sodnišča ni navedeno, kateri materialnopravni predpis je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo. Lahko se le domneva, da je imelo pritožbeno sodišče v mislih določbo 59. člena ZZZDR. Ker se pritožbeno sodišče ni opredelilo do večine bistvenih vprašanj, sodbe sodišča druge stopnje tudi ni mogoče preizkusiti. Na drugi strani pa je sodišče prve stopnje upoštevalo vsa pravnodločilna dejstva in je materialno pravo pravilno uporabilo. Zlasti je pravilno ocenilo prispevek tožene stranke na podlagi dohodka iz kmetije in fizičnega dela. V sodbi sodišča druge stopnje je nepravilno ovrednoten tudi prispevek tožeče stranke pri vzgoji in varstvu otrok. Odločitev sodišča druge stopnje je napačna tudi zato, ker je bil toženi stranki prisojen solastninski delež, ki presega 1/2, pri tem pa pritožbeno sodišče ni upoštevalo, da tožena stranka zahtevka na ugoditev, da njen delež presega 1/2 sploh ni postavila. S takim ravnanjem je pritožbeno sodišče kršilo načelo, da se v pravdnem postopku lahko odloča le v mejah postavljenih zahtevkov. Reviziji naj se zato ugodi, sodba sodišča druge stopnje pa tako spremeni, da se pritožba tožene stranke kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Podrejeno naj se sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in odločanje.

V skladu z določbo 390. člena ZPP je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil.

Revizija ni dovoljena.

Spor o obsegu skupnega premoženja in deležih na tem premoženju je premoženjskopravni spor, v katerem se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, izročitev stvari ali izvršitev kakšne druge terjatve. Zato je v teh sporih dovoljenost revizije kot izrednega pravnega sredstva odvisna od vrednosti spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi (2. odstavek 40. člena ZPP in 3. odstavek 382. člena ZPP).

V obravnavanem primeru je bila tožba vložena dne 11.10.1989, v njej pa je tožeča stranka navedla tudi vrednost spornega predmeta in sicer v znesku 2.000.000.- dinarjev (sedaj 200,00 SIT - 8. člen zakona o uporabi denarne enote Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 17/91 - I).

Vrednost, ki jo za dovoljenost revizije določa 3. odstavek 382. člena ZPP je ob vložitvi tožbe (dne 11.10.1989) znašala 8.000.000.- dinarjev (sedaj 800,00 SIT) - 1. člen zakona o spremembah zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 57/89.

Ker vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi (200,00 SIT), vrednosti iz 3. odstavka 382. člena ZPP (800,00 SIT) ni presegala, revizija ni dovoljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrglo (392. člen ZPP).

Določbe ZPP (Uradni list SFRJ št. 4/77-27/90) so v revizijski odločbi uporabljene na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - Uradni list RS, št. 1/91-I.