Supreme Court dismisses appeal because first-instance organ failed to decide on the entire unclear request, violating ZUP Art. 208(1).
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia allowed the plaintiff's appeal and set aside the first-instance administrative decision due to procedural flaws. The plaintiff submitted vague requests regarding wholesale and retail activities, while the first-instance organ only ruled on import/export conditions without addressing the specific business activities requested. The court held that this failure to decide on the entire unclear request violated Article 208(1) of the Administrative Procedure Act, and since the defendant did not properly respond to the appeal, the decision was annulled for retrial.
Legislator headnote
AI generatedZUP 208. člen 1. odstavek; ZUP 209. člen 2. odstavek; ZUP 42. člen 2. odstavek: When an administrative organ fails to decide on the entire unclear request of a party, violating the duty to clarify, the administrative court must annul the decision and order a new proceeding to determine the precise request and legal basis.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Tožbi se ugodi in se odpravi odločba tožene stranke z dne 16.4.1993.
[JEDRO]
Ker je glede na nejasne vloge tožeče stranke nejasno, kakšen je bil njen zahtevek v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za registrirano dejavnost, prvostopni upravni organ ni odločil o celotnem zahtevku, kar je kršitev 1. odstavka 208. člena ZUP. Tožena stranka bi morala ravnati po 246. členu ZUP. Ker tega ni storila, je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo.
[OBRAZLOŽITEV]
Tožena stranka je zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Občinskega sekretariata za finance in gospodarstvo, ki je ugotovil, da tožeče podjetje izpolnjuje pogoje za opravljanje dejavnosti: uvoz in izvoz svežega sadja in zelenjave ter suhega sadja in skladiščenje le-tega blaga. O prodaji navedenega blaga na debelo prvostopni upravni organ ni odločil. Tožena stranka je v obrazložitvi odločbe ugotovila, da je prvostopna odločba pravilna in utemeljena na zakonu. Tožeča stranka v obstoječih poslovnih prostorih ne more opravljati trgovine na debelo, čeprav je ta neposredno povezana z uvozom, izvozom in skladiščenjem blaga. To ni mogoče zato, ker so poslovni prostori v prosti carinski coni, to je za carinsko zapornico. Iz proste carinske cone ni mogoče opravljati dejavnosti trgovine na debelo na domačem tržišču, dovoljeno pa je skladiščenje blaga, s katerim je dovoljeno trgovanje na debelo šele po prehodu meje, to je po carinjenju.
Tožeča stranka je v tožbi predlagala, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Navajala je, da tožena stranka ni z ničemer utemeljila stališča, da v prosti carinski coni trgovanje na debelo ni dovoljeno. Takšno stališče je tudi v nasprotju z zakonom, saj se po zakonu o prostih carinskih conah lahko opravljajo trgovske dejavnosti, kot to določa zakon. Tožnik je zato na podlagi 147. člena zakona o podjetjih zaprosil za izdajo odločbe o izpolnjevanju pogojev za opravljanje registrirane dejavnosti. Sklicevanje na carinjenje blaga je neutemeljeno, ker je blago carinjeno pred vstopom v prosto carinsko cono in je v skladiščih že carinjeno. Sicer pa slovenski zakon o trgovini več ne ločuje med trgovino v tujini in na domačem trgu.
Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni posebej odgovorila.
Tožba je utemeljena.
V vlogi z dne 17.9.1992 je tožeča stranka zahtevala izdajo odločbe o prodaji na drobno, v vlogi z dne 22.9.1992 pa je sporočila, da bo dne 1.10.1992 začela uporabljati najeto skladišče za prodajo na debelo. V vlogi z dne 6.10.1992 je ponovno navedla prodajo na drobno. Ker te vloge niso jasne, bi moral prvostopni upravni organ ravnati po določbah 67. in 68. člena zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, ZUP), ki se na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) uporablja kot republiški predpis, in pozvati tožečo strakno, da natančno navede, kakšno odločbo zahteva. Iz vabila za ogled z dne 3.12.1992 izhaja, da bo opravljen ogled zaradi opravljanja dejavnosti trgovine na debelo. Prvostopni upravni organ je odločil samo o uvozu in izvozu blaga, ne pa tudi o dejavnosti prodaje in o vrstah prodaje, ki bi jo naj tožeča stranka opravljala v skladu z registrirano dejavnostjo. Prvostopni upravni organ torej ni odločil o celotnem zahtevku, oziroma je zaradi nejasne vloge vprašljivo, ali je prvostopni organ odločil o celotnem zahtevku, kar je kršitev 1. odstavka 208. člena ZUP. Tožena stranka pa bi morala glede na odločitev prvostopneha upravneha organa pritožbo tožeče stranke obravnavati po 246. členu ZUP, česar ni storila.
Po 2. odstavku 209. člena ZUP mora upravna odločba v utemeljitvi navajati pravne predpise in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločbo navedeno v izreku odločbe. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ne navaja pravne podlage, na katero je oprla odločitev, zaradi česar odločbe ni mogoče preizkusiti.
Sodišče je zaradi navedenega moralo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77, v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona) izpodbijano odločbo odpraviti. V ponovnem postopku bo treba ugotoviti, kakšen je zahtevek tožeče stranke, ali tožeča stranka izpolnjuje pogoje za opravljanje sporne dejavnosti in ali je za to dana pravna podlaga. Odločitev bo treba obrazložiti, kot to zahtevajo navedene določbe ZUP.