Administrative court dismisses citizenship claim where applicant lives abroad except for annual leave and holidays.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Administrative Court dismissed the plaintiff's lawsuit challenging an administrative decision denying Slovenian citizenship. The plaintiff argued she primarily lived in Slovenia, visiting her husband in Germany only occasionally, while the defendant maintained she resided in Germany since 1982, returning only for annual leave and major holidays. The court rejected the plaintiff's claim because the evidence showed her actual life needs were met in Germany, and her assertion of primary residence lacked supporting proof.
Legislator headnote
AI generated40. člen zakona o državljanstvu Republike Slovenije; 42. člen zakona o upravnih sporih: Actual residence for citizenship acquisition requires living in the country where one primarily fulfills life needs, not merely visiting for holidays or annual leave.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Tožba se zavrne.
[JEDRO]
Bivanja v Sloveniji med letnim dopustom in ob večjih praznikih ni mogoče šteti za dejansko življenje v Sloveniji.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vlogo tožeče stranke za pridobitev državljavnstva Republike Slovenije z obrazložitvijo, da je 23.12.1990 sicer imela prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, da pa dejansko živi v ZRN in tako ne izpolnjuje enega od temeljnih pogojev za pridobitev državljanstva iz 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije.
Zoper tako odločbo je tožeča stranka vložila tožbo, v kateri navaja, da v glavnem živi v Sloveniji, k možu v Nemčijo pa gre občasno za nekaj dni, saj je 1982 dobila dovoljenje le za začasno bivanje v Nemčiji. Predlaga, da naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.
Tožena stranka je odgovorila na tožbo. V odgovoru povzema razloge iz izpodbijane odločbe in poudarja, da je za kraj dejanskega življenja mogoče šteti le kraj kjer oseba dejansko in v pretežni meri uresničuje svoje življenjske potrebe. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.
Tožba ni utemeljena.
Izpodbijana odločba temelji na določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92), po kateri državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če v 6 mesecih od uveljavitve tega zakona vloži vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče.
Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da iz ugotovljenih dejanskih okoliščin ni mogoče zaključiti, da tožnica dejansko živi v Republiki Sloveniji. V upravnem postopku zaslišana priča D.V. je povedal, da tožnica sedaj živi pri možu v Nemčiji, kamor je že pred leti šla za njim na delo in da v Slovenijo prihaja z družino le na letni dopust in ob večjih praznikih. Tudi tožnica je bila zaslišana in je povedala, da je leta 1982 dobila dovoljenje za bivanje v Nemčiji in da je od tedaj dalje pretežno v Nemčiji. Glede na navedeno so neutemeljene tožbene navedbe, da tožnica v glavnem živi v Sloveniji, k možu v Nemčijo pa gre občasno. Za tako tožbeno trditev tožnica tudi ne ponuja nobenega dokaza. Sodišče zato nima razloga dvomiti v pravilnost zaključkov tožene stranke.
Glede na obrazloženo je izpodbijana odločba tožene stranke zakonita, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in Uradni list RS, št. 55/92), ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.