Administrative court dismisses lawsuit because boundary dispute cannot be raised in building permit proceedings when location permit is final.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Ugovor o mejnem sporu ne more biti upoštevan pri izdaji gradbenega dovoljenja, ker se nanaša na lego objekta, ki pa je že določena s pravnomočnim lokacijskim dovoljenjem.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper gradbeno dovoljenje, ki ga je izdal Sekretariat za urbanizem, gradbene in komunalne zadeve občine z dne 27.5.1992 za gradnjo nadomestnega gospodarskega poslopja na zemljišču parc. št. 34. Tožnica je v pritožbi navajala, da gradbeno dovoljenje ne odgovarja dejanskemu stanju, saj se gradnja izvaja mimo projektov in da investitorka nima namena graditi po projektu, na podlagi katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje. Tožena stranka pa je svojo odločbo obrazložila, da je investitorka v svoji zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja predložila vsa dokazila, ki jih za izdajo gradbenega dovoljenja zahteva zakon o graditvi objektov, ugovori pa se nanašajo le na lego objekta, tedaj na lokacijsko dovoljenje in se v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja ne morejo obravnavati. Projektna dokumentacija pa je tudi izdelana v skladu s pogoji lokacijskega dovoljenja.

Tožnica je 25.1.1993 vložila tožbo zoper odločbo o zavrnitvi pritožbe, v kateri opisuje potek postopka in navaja, da še vedno ni rešen mejni spor med tožnico in investitorko, zato bo s postavitvijo objekta kršena njena osnovna pravica, saj gre za poseg v njeno lastninsko pravico. Cilj investitorke je izriniti mejno črto čim globlje v zemljišče tožnice, kar vsekakor pomeni kršitev predpisov. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo z dne 11.5.1993 predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Prizadeta stranka v odgovoru navaja, da so tožbene navedbe pavšalne, da je bila meja urejena s sodno poravnavo, ki jo je potem tožnica sicer izpodbijala, vendar ni uspela, tudi z revizijo ne. Investitorka je obstoječi leseni objekt le obzidala in to iz notranje strani, zato je zidani objekt odmaknjen od meje za 20 cm več kot leseni, objekt je grajen skladno z lokacijsko gradbeno dokumentacijo.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je pravilno stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi, da so ugovori tožnice v postopku po svoji naravi taki, da se nanašajo na lokacijsko dovoljenje, ki je pravnomočno in jih zato v tem postopku ni mogoče upoštevati. Ugovor o mejnem sporu, ki da še vedno ni rešen, ne more biti upoštevan pri izdaji gradbenega dovoljenja, ker se dejansko nanaša na lego objekta, ki pa je že določena s pravnomočnim lokacijskim dovoljenjem. Razen tega pa je bil tak ugovor že podan v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja in se je tudi sodišče do njega že opredelilo v svoji sodbi z dne 26.3.1992. V postopku za izdajo gradbenega dovoljenja se presoja le, ali so izpolnjeni pogoji za pridobitev gradbenega dovoljenja po zakonu o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84 in 29/86). Iz priloženih upravnih spisov je razvidno, da je investitorka zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja priložila vse ustrezne listine, določene v 78. členu navedenega zakona in sicer dokaz o pravici razpolaganja z zemljiščem, pravnomočno lokacijsko dovoljenje, projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja ter vsa ustrezna soglasja sanitarne in požarne inšpekcije.

Glede na navedeno je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).