Administrative court dismisses lawsuit due to lack of active standing and no direct legal interest.

Tožba se zavrže.

[JEDRO]

V upravnem sporu, v katerem se izpodbija upravna odločba, izdana v upravnem postopku, v katerem tožnik ni imel niti položaja stranke, niti položaja stranskega udeleženca, tožnik nima aktivne legitimacije, če z izpodbijano odločbo ni kršena niti kakšna njegova pravica niti na zakon oprta neposredna korist.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožnik je vložil tožbo, s katero izpodbija navedeno odločbo Zvezne carinske uprave, pri Zveznem sodišču dne 15.5.1991. Zvezno sodišče v postopku po tej tožbi do uveljavitve temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I), to je do 25.6.1991, ni odločilo. Po določbi 1. odstavka 8. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) se sodni postopek nadaljuje pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije kot pristojnim sodiščem te države.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi carinarnice z dne 11.1.1991, s katero je bilo uvozniku ... naloženo plačilo carine in drugih uvoznih davščin za uvožen reprodukcijski material po uvozni carinski deklaraciji z dne 5.4.1989, v znesku 126.946,50 dinarjev.

Tožnik opira svojo legitimacijo na dejstvo, da je bil kot sestavljeno podjetje pooblaščen za opravljanje pravnih opravil v imenu in na račun povezanih podjetij, med katera sodi tudi ... (dopolnitev tožbe z dne 24.5.1994). V nadaljevanju navaja dejanske in pravne razloge za predlog, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Sodišče je moralo tožbo zavreči.

Zakon o upravnih sporih (ZUS, Uradni list SFRJ, št. 3/77, in Uradni list RS, št. 55/92), ki se na podlagi 4. člena navedenega ustavnega zakona smiselno uporablja kot republiški predpis, v 1. odstavku 2. člena določa, da ima pravico sprožiti upravni spor posameznik ali pravna oseba, če misli, da mu je z upravnim aktom kršena kakšna pravica ali na zakon oprta neposredna osebna korist. Takšna oseba ima v upravnem sporu položaj tožnika (12. člen ZUS).

Tožnik v upravnem sporu je lahko torej tisti, ki je v upravnem postopku imel lastnost aktivne stranke (oseba, na katere zahtevo je bil uveden postopek), lastnost pasivne stranke (oseba, zoper katero je tekel upravni postopek) oziroma tisti, ki se je upravnega postopka udeležil kot stranski udeleženec zaradi varstva svojih pravic ali pravnih koristi. Tožnik v upravnem postopku ni imel nobene od teh lastnosti. Stranka v upravnem postopku je bila namreč pravna oseba ..., na katero se glasi odločba upravnega organa prve stopnje in ki je vložila pritožbo, o kateri je bilo odločeno z izpodbijano odločbo. V upravnem sporu, v katerem se izpodbija upravna odločba, izdana v upravnem postopku, v katerem ni imel niti položaja stranke niti položaja stranskega udeleženca, pa tožnik nima aktivne legitimacije, saj z izpodbijano odločbo očitno ni bila kršena niti kakšna njegova pravica niti na zakon oprta neposredna korist. Tudi opravljanje pravnih opravil v imenu in za račun povezanih podjetij, kar je ena od registriranih dejavnosti tožnika, le-temu ne daje legitimacije za vlaganje tožb, ki se tičejo pravic, obveznosti oziroma pravnih razmerij podjetij, ki so ustanovitelji tožnika. Pravna opravila so po svoji vsebini strokovna dejanja, vložitev tožbe pa je procesno dejanje, ki ga lahko pravno relevantno stori le prizadeta pravna oseba sama ali v njenem imenu njen pooblaščenec. Tožnik tožbe ni vložil v imenu prizadete pravne osebe in po njenem pooblastilu, temveč v svojem imenu. Ker po navedenem tožnik v tem upravnem sporu ni aktivno legitimiran, je moralo sodišče tožbo zavreči na podlagi 3. točke 1. odstavka 30. člena zakona o upravnih sporih.