Court dismisses denationalization claim as plaintiff was not the original owner when property was nationalized.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Za upravičenca do denacionalizacije se ne šteje oseba, ki naj bi leta 1941 pod pritiskom okupacijskih oblastvenih organov, sklenila pogodbo o prodaji poslovne stavbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep prvostopnega organa, s katerim je bila zavržena tožnikova zahteva za uvedbo postopka za denacionalizacijo poslovne stavbe. Tožena stranka v obrazložitvi odločbe navaja, da prvostopni organ ne bi smel tožnikove zahteve zavreči po 2. odstavku 125. člena zakona o splošnem upravnem postopku glede na to, da je v tej zadevi že opravil določeno dejanje ampak, da bi moral v zadevi meritorno odločiti. Ta napačna uporaba procesne določbe pa ni take narave, da bi lahko vplivala na odločitev o stvari, saj tudi meritorna odločitev ne bi bila za tožnika ugodnejša. Iz odločbe okrajne zaplembene komisije z dne 9.10.1945 izhaja, da je bil predmetni hotel zaplenjen takratnemu lastniku nepremičnine in ne tožniku. Iz zemljiškoknjižnega izpiska pa je razvidno, da je tožnik ta hotel prodal ... s kupoprodajno pogodbo z dne 29.10.1941. Po določbi 1. odstavka 9. člena v zvezi s 3., 4. in 5. členom zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91) je upravičenec do denacionalizacije prejšnji lastnik podržavljenega premoženja. Ker tožnik v času podržavljenja ni bil lastnik hotela ..., ni upravičenec oziroma legitimirana oseba za uveljavljanje pravic po navedenem zakonu. V zvezi s tožnikovimi pritožbenimi navedbami, da bi naj bila navedena kupoprodajna pogodba nična, ker jo je sklenil v zaporu pod prisilo Nemcev, toženi organ navaja, da je za presojo o tem ali je neka pogodba nična izključno pristojno sodišče. Tožnik dosedaj ničnosti te pogodbe ni uspel dokazati, zato upravni organ mora upoštevati to pogodbo.

Tožnik v tožbi navaja, da hotel ni bil zaplenjen kot sovražnikova last. Ponavlja pritožbene navedbe, da je bil s strani gestapa, ko je bil v zaporu, prisiljen podpisati prodajno pogodbo ter da je jugoslovanska vlada v Londonu leta 1941-1942 proglasila za neveljavne vse pogodbe, ki so bile sklenjene na okupiranem ozemlju. Zato se ta pogodba ne more upoštevati. Meni, da je upravičenec do denacionalizacije v smislu določbe 5. člena zakona o denacionalizaciji. Tožnik smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Iz dokumentacije, ki se nahaja v spisih te upravne zadeve, izhaja, da predmetni hotel ni bil zaplenjen oz. podržavljen tožniku, ampak takratnemu lastniku hotela, ki je (oziroma njegov pravni prednik ...) ta hotel kupil od tožnika s kupoprodajno pogodbo z dne 29.10.1941. Zato sodišče soglaša z ugotovitvijo izpodbijane odločbe, da tožnik po zakonu o denacionalizaciji ni upravičenec do denacionalizacije. Po mnenju sodišča ni utemeljena tožbena navedba, da je tožnik denacionalizacijski upravičenec v smislu 5. člena zakona o denacionalizaciji (ZDEN).

Po tej določbi se za upravičenca do denacionalizacije šteje tudi fizična oseba, katere stvari ali premoženje so prešle v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Te določbe po mnenju sodišča ni mogoče razlagati tako, da se nanaša tudi na ravnanje okupacijskih oblastvenih organov. Sicer pa v obravnavanem primeru tudi ni izpolnjen bistveni pogoj iz 5. člena zakona o denacionalizaciji, da je namreč na način naveden v tej določbi premoženje prešlo v državno last.

Nepremičnina, ki je predmet tožnikovega denacionalizacijskega zahtevka, namreč ni prešla v državno last po kupni pogodbi z dne 29.10.1941, saj je po tej pogodbi lastnica tega hotela postala ... . V zvezi s tožbenimi navedbami, da je kupoprodajna pogodba, ki jo je sklenil med okupacijo neveljavna oziroma nična, ker je bila sklenjena zaradi prisile s strani gestapa, sodišče tožniku pojasnjuje, da je zakon o ravnanju z imovino, katero so lastniki morali zapustiti med okupacijo, ter imovino, katero so jim odvzeli okupator oziroma njegovi pomagači (Uradni list DFJ, št. 36/45) kot tudi zakon o potrditvi in spremembi navedenega zakona (Uradni list FLRJ, št. 64/46) določal, da se premoženje fizičnih oseb, ki je pod pritiskom okupatorja s pravnim poslom prešlo v last druge osebe, vrača lastnikom, ne glede na to, kdo si in na kakšni podlagi to premoženje lasti na dan, ko je ta zakon začel veljati.

O lastnikovi zahtevi za vrnitev premoženja pa je odločalo pristojno okrajno sodišče. Tožnik ni predložil nobenega dokaza, da mu je pristojno sodišče s pravnomočno odločbo vrnilo predmetni hotel oziroma, da je bila sklenjena kupna pogodba izrečena za neveljavno oziroma za nično. Zato so v tem upravnem sporu neupoštevne tožbene navedbe o neveljavnosti oziroma ničnosti kupne pogodbe, ki jo je sklenil med okupacijo takratne Jugoslavije.

Ker iz navedenih razlogov izpodbijana odločba ni nezakonita, je sodišče tožbo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih zavrnilo. Določbe zakona o upravnih sporih kot tudi druge citirane zvezne predpise je sodišče smiselno uporavilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list Rs, št. 1/91-I).