Slovenian Supreme Court dismisses appeal, ruling advance car payment requires bank-saver interest rates.

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Kadar prodajalec postavi kupcu molče ali izrečno kot pogoj za prodajo avtomobila, da vnaprej plača določen del kupnine, mora kupcu od vnaprej plačanega zneska obračunati obresti, ki jih dajejo banke varčevalcem za hranilne vloge na vpogled.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku znesek 19.207,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 28.2.1990 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške v znesku 3.200,00 SIT. Ugotovilo je, da je tožnik dne 8.8.1989 vplačal pri toženi stranki kupnino za osebni avtomobil v znesku 8.800,00 SIT in da se je tožena stranka zavezala dobaviti avtomobil do 30.10.1989, vendar je tožniku omogočila prevzem šele 15.2.1990. Vnaprejšnje plačilo kupnine je postavila kot pogoj za sklenitev pogodbe, je pa zagotovila nespremenjeno ceno. S sodbo so tožniku priznane obresti na podlagi 26. člena zakona o blagovnem prometu na vplačani znesek za čas od plačila do izročitve avtomobila po obrestni meri, ki jih dajejo banke varčevalcem za hranilne vloge na vpogled.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in je z enakimi razlogi potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbija ugotovitev, da je pogojevala nakup avtomobila z vnaprejšnjim plačilom kupnine in navaja, da so imeli kupci na voljo dve možnosti: plačati kupnino vnaprej in si zagotoviti nespremenjeno ceno ali pa plačati tržno ceno na dan prevzema avtomobila. Kupci so se odločali za prvo možnost, ki je bila zaradi inflacije ugodnejša. Sodišče ni upoštevalo, da je imel kupec možnost razdreti pogodbo zaradi prodajalčeve zamude oziroma zahtevati odškodnino. Ker je oprlo svojo odločitev na 26. člen zakona o blagovnem prometu, je zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožnik v odgovoru na revizijo zavrača revizijsko navedbo, da je imel na razpolago še kakšno drugo možnost pri nakupu avtomobila, razen da je plačal kupnino vnaprej. Pojasnjuje, da pogodbe ni hotel razdreti, ker bi s tem izgubil možnost kupiti avtomobil.

Javni tožilec Republike Slovenije se o reviziji ni izjavil (3. odst. 390. čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Dejstvo, da tožnik zaradi zamude tožene stranke glede izročitve prodanega avtomobila ni zahteval razdrtja pogodbe, niti ni uveljavljal odškodnine, ne vpliva na njegovo pravico, da zahteva plačilo obresti na podlagi 26. čl. zakona o blagovnem prometu (Ur. list SRS, št. 21/77 in 29/86). Tožnik je imel ne glede na zamudo tožene stranke pravico vztrajati pri izpolnitvi pogodbe (124. čl. in 1. odst. 262. čl. ZOR). Utemeljenost zahtevka na plačilo obresti je odvisna od tega, ali so podane okoliščine, ki jih določa 26. člen zakona o blagovnem prometu, torej ali je tožena stranka kot prodajalec postavila tožniku kot kupcu izrecno ali molče kot pogoj za prodajo avtomobila, da ji tožnik vnaprej plača določen del kupnine. Prav to je bilo ugotovljeno v postopku na prvi stopnji in potrjeno s sodbo sodišča druge stopnje. Ugotovitev se nanaša na dejanske okoliščine in je rezultat dokaznega postopka. Revizijska navedba, da je imel tožnik na voljo dve možnosti in da torej tožena stranka ni pogojevala prodaje avtomobila z vnaprejšnjim plačilom kupnine, se nanaša na dejanske okoliščine in zato ne more biti predmet revizijskega preizkusa (3. odst. 385. čl. ZPP).

Uveljavljani revizijski razlog ni podan, prav tako ne drugi razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 1. odst. 155. čl. in 1. odst. 166. člena ZPP. Tožnik v revizijskem odgovoru zavrača prav tiste revizijske trditve, ki jih revizijsko sodišče sploh ne more upoštevati, ker se nanašaja na dejansko stanje. Zato revizijski odgovor ni doprinesel k rešitvi zadeve. Stroški zanj niso bili potrebni in jih mora trpeti tožeča stranka sama.