Child contact arrangements depend on child's benefit, not child's wish; separate appeals handled by one organ are procedurally valid.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Pri ureditvi stikov otroka z očetom ne more biti odločilnega pomena to, ali si otrok stike želi, temveč ali so mu v korist. Ne gre za kršitev pravil postopka, če drugostopni organ o vseh pritožbah ne odloči z eno odločbo.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnice zoper delno odločbo Centra za socialno delo z dne 15.2.1993. S to odločbo je organ prve stopnje odločil, kako naj potekajo osebni stiki med otrokom mld. A.H., ki živi pri tožnici, ter otrokovim očetom A.H. Med drugim je odločil, da ima otrokov oče pravico prevzeti otroka vsako sredo (točka 1 izreka) in enkrat v mesecu v času vikenda, in sicer vsak drugi petek v mesecu (točka 2 izreka), pri čemer so v izreku te odločbe navedeni kraj in čas prevzema, vrnitev otroka ter druge modalitete, potrebne za ureditev poteka teh stikov. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je v času teka pritožbenega roka za tožnico, z odločbo z dne 8.4.1993 že odločila o pritožbi otrokovega očeta zoper navedeno odločbo organa prve stopnje. Tožena stranka je v tistem postopku in tudi sedaj ugotovila, da je v interesu otroka, da se njegovi stiki z očetom določijo v dovolj pogostih terminih. Rešitve konfliktov, ki jih imata otrokova starša, ni mogoče iskati v omejevanju stikov otroka z očetom. Dolžnost staršev je, da medsebojnih konfliktov ne prenašata na otroka. Stiki so namenjeni ohranjanju in navezovanju čustvenih vezi med otrokom in očetom, za kar v dani situaciji otrok potrebuje tudi materino vzpodbudo in ustrezno pripravo nanje, stiki pa bi naj potekali na način, da bo dejansko dosežen njihov namen, za kar pa je seveda zadolžen tudi otrokov oče.

Tožnica v tožbi navaja, da prvostopni toženi organ pri svojih odločitvah ne upoštevata koristi in pravic otroka, da tudi sam kaj reče, ko se proti njegovi volji določajo stiki z očetom. Nihče ne upošteva otrokove stiske. Ona težko pripravi otroka do teh stikov, ker otrokov oče vztraja na takem režimu stikov, ki ga otrok ne more sprejeti. Otrokov oče uspeva vse prepričati, da je idealen oče in sta prvostopni in toženi organ o vsem ustregla njegovemu zahtevku in pritožbi. Ker je njena pritožba zoper isto prvostopno odločbo prišla na vrsto naknadno, je bila že v naprej obsojena na neuspeh. Predlaga, da sodišče združi oba postopka, opravi ustno obravnavo po 34. členu zakona o upravnih sporih in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Otrokov oče kot prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navaja, da 19. člen konvencije o otrokovih pravicah omenja zaščito otroka pred vsemi oblikami telesnega in duševnega nasilja in da naj sodišče oceni, ali niso vsi ti postopki in upravni spori duševni teror nad otrokom ter kdo je njihov glavni povzročitelj.

Tožba ni utemeljena.

Organ prve stopnje je pred izdajo delne odločbe v tej upravni zadevi pribavil mnenje strokovne komisije, ki je upoštevajoč koristi otroka, predlagala redne stike med otrokom in njegovim očetom med tednom in v času vikenda. Tožena stranka pa je po mnenju sodišča tudi ustrezno obrazložila, zakaj je tožničino pritožbo zavrnila. Z razlogi izpodbijane odločbe sodišče soglaša in jih zato ne ponavlja. Tem razlogom v zvezi s tožbenimi navedbami, da je tožena stranka kršila določbe materialnih predpisov in pravil postopka, sodišče še dodaja:

Ureditev stikov med mladoletnim otrokom in njegovim očetom - če se starša o tem ne moreta sporazumeti - ni samo v korist otroka, ampak je tudi pravica otrokovega očeta. Zato ne more biti odločilnega pomena samo to, ali si otrok teh stikov želi. Dolžnost obeh roditeljev pa je, da ti stiki dejansko potekajo tako, da so v otrokovo korist, in da nobeden teh stikov ne zlorablja za odtujevanje otroka od drugega roditelja.

Po mnenju sodišča je tudi neutemeljena tožbena navedba, da je tožena stranka najprej reševala pritožbo otrokovega očeta in šele nato tožničino pritožbo zato, ker bi želela ustreči otrokovemu očetu, ki bi naj imel pri toženi stranki privilegije. Iz podatkov spisov v tej zadevi je razvidno, da je pošta uspela tožnici vročiti odločbo prvostopnega organa 38 dni pozneje kot otrokovemu očetu. V času, ko je tožena stranka odločila o pritožbi otrokovega očeta, je za tožnico še tekel pritožbeni rok. Zakon o splošnem upravnem postopku nima določbe o tem, da bi moral organ druge stopnje o vseh pritožbah odločiti z eno odločbo, določa pa, da mora o pritožbi odločiti čim prej, najpozneje pa v dveh mesecih (1. odstavek 247. člena).

Ker po presoji sodišča iz vseh navedenih razlogov izpodbijana odločba ni nezakonita, je sodišče tožničino tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih). Določbe zakona o upravnih sporih ter zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).