Administrative court dismisses appeal where insured failed to request second-level medical commission review of sick leave decision.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Zavarovana oseba, kateri je zdravniška komisija prve stopnje zaključila bolniški stalež in ni zahtevala presoje tega mnenja pri zdravniški komisiji druge stopnje, se ne more sklicevati na to, da je bila zaradi nadaljnjega zdravljenja še vedno v bolniškem staležu in opravičeno odsotna z dela.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožena stranka je na tožnikovo zahtevo izdala izpodbijano odločbo, s katero je ugotovila, da je bila tožnikova odsotnost od dela, zaradi začasne nezmožnosti za delo, utemeljena do 28.1.1993. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je pristojna zdravniška komisija I. stopnje dne 26.1.1993 izdala izvid in mnenje, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo do 15.1.1993. To mnenje je bilo predmet presoje zdravniške komisije II. stopnje, ki je po proučitvi celotne medicinske dokumentacije bila mnenja, da ni nobene medicinske indikacije za podaljševanje bolniškega staleža in da je tožnik za svoje delo sposoben. Na zahtevo tožene stranke je zdravniška komisija II. stopnje dne 19.4.1993 mnenje dopolnila v tem smislu, da je bil tožnik za svoje delo sposoben od 16.1.1993. S tem je ta zdravniška komisija potrdila mnenje zdravniške komisije I. stopnje z dne 26.1.1993. Ker je bil tožnik z mnenjem zdravniške komisije I. stopnje, da mu je bolniški stalež prenehal s 15.1.1993, seznanjen šele 28.1.1993, je tožena stranka zaključila, da je bila tudi tožnikova odsotnost z dela od 16.1. do 28.1.1993 upravičena.

Tožnik v tožbi navaja, da je paradoks, da mu je delovno razmerje prenehalo s 16.1.1993 iz razloga, ker ga pet dni po tem datumu ni bilo na delo, z izpodbijano odločbo pa je ugotovljena njegova upravičena zadržanost od dela do 28.1.1993. Tožena stranka je v ugotovitvenem postopku kršila določbe začasnega pravilnika o delu zdravniških komisij I. in II stopnje, ki ga je sprejela dne 13.5.1992 Vlada Republike Slovenije. Kršen je bil 11. in 20. člen tega pravilnika, po katerem bi komisija lahko zahtevala tudi izvid in mnenje zdravnika specialistične ambulante oziroma mnenje komisije v kraju, kjer zavarovanec prebiva. Zdravniška komisija bi morala v skladu z 22. členom pravilnika tožnika opozoriti o izvršljivosti izdanega mnenja in svoje mnenje vpisati v zdravstveno izkaznico. Ker zdravljenje tožnika na nevrološki kliniki ni bilo končano, bi morala zdravniška komisija II. stopnje zahtevati nov pregled in novo mnenje. Zadržanost z dela je lahko samo bolezenski oziroma zdravstveni razlog, ne pa formalni razlog nevročitve. Zato je v nasprotju z načelom zakonitosti odločitev izpodbijane odločbe glede podaljšanja tožnikoe zadržanosti od 16.1. na 28.1.1993. Tožeča stranka predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da z izpodbijano odločbo niso bile kršene v tožbi navedene določbe začasnega pravilnika o delu zdravniških komisij I. in II. stopnje. Ta pravilnik ne zavezuje zdravniške komisije, da bi morala zahtevati izvid in mnenje zdravnika specialista. Zdravniška komisija je izključno pristojna za ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo in ni vezana na mnenje zdravnika specialista. Če tudi zdravljenje še ni zaključeno, to ni pogoj, da je zavarovanec ves čas v bolniškem staležu. Razlog za bolniški stalež je lahko samo zdravstveni, vendar pa odločitev tožene stranke ne sme biti v škodo zavarovanca. Zato je tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe bila dolžna upoštevati tudi razlog, ki ga tožnik imenuje "formalni". Tožena stranka vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba zakonita iz razlogov, ki so navedeni v tej odločbi in s katerimi sodišče soglaša, zato jih ne ponavlja. Tem razlogom v zvezi s tožbenimi navedbami pa sodišče še dodaja:

Začasni pravilnik o delu zdravniških komisij I. in II. stopnje, na katerega se sklicuje tožnik v tožbi in ga je tožnik tudi predložil, ni bil objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije. Zato sodišče ne more svoje odločitve opreti na ta predpis. Sicer pa sodišče ugotavlja, da se tudi izpodbijana odločba ne sklicuje na določbe tega pravilnika, temveč samo na določbe zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 9/92 - ZZVZZ).

Ta zakon določa, da začasno nezmožnost za delo nad 30 dni ugotavlja zdravniška komisija I. stopnje (81. člen) in da lahko zavarovana oseba in delodajalec v treh dneh, ko je bilo mnenje sporočeno, zahtevata presojo tega mnenja pri zdravniški komisiji II. stopnje (82. člen) .

V obravnavanem primeru je zdravniška komisija I. stopnje v svojem izvidu in mnenju z dne 26.1.1993, s katerim je bil tožniku odobren bolniški stalež do 15.1.1993, tožnika poučila o njegovi pravici zahtevati presojo tega izvida in mnenja pri zdravniški komisiji II. stopnje. Tožnik te svoje pravice ni uporabil, saj je zdravniška komisija II. stopnje dne 1.2.1993 podala svoje mnenje na zahtevo tožnikovega delodajalca z dne 22.1.1993 v disciplinskem postopku, ki ga je vodil zoper tožnika. Ker je bil tožnik seznanjen s tem, da mu je pristojna zdravniška komisija II. stopnje odobrila bolniški stalež le do 15.1.1993 in glede tega mnenja ni zahteval presoje zdravnišk komisije II. stopnje, je neutemeljen tožnikov ugovor, da ni bil opozorjen o izvršljivosti tega mnenja in da njegovo zdravljenje še ni bilo končano. Po mnenju sodišča je tožena stranka tudi utemeljeno v tožnikovo korist odločila, da je bila njegova odsotnost z dela upravičena do dne, ko je prejel izvid in mnenje zdravniške komisije I. stopnje, to je 28.1.1993. Vprašanja ali je tožnikov delodajalec pravilno in zakonito odločil, da tožniku preneha delovno razmerje že s 16.1.1993, je lahko le predmet presoje sodišča pristojnega za delovne spore.

Ker izpodbijana odločba ni nezakonita, je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih tožnikovo tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Določbe navedenega zakona je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).