Court dismisses tax appeal, ruling rent-a-car services are leases subject to 10% VAT, not transport services.

Tožba se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Rent-a-car je zakup. SDK je tudi po osamosvojitvi RS upravičen kontrolirati pravilnost finančno-materialnega poslovanja podjetij.

[OBRAZLOŽITEV]

Pri kontroli obračunavanja in plačevanja prometnega davka za leto 1991 je služba družbenega knjigovodstva prve stopnje ugotovila, da je tožeča stranka rent-a-car storitve, to je najeme motornih vozil brez voznika, obravnavala kot prevozne storitve. Zato je od njih obračunavala in vplačevala prometni davek po 5 % stopnji namesto po 10 % stopnji, ki je predpisana za najemne storitve. Tožeči stranki je zato naložila, da mora:

1./ knjižiti obveznost za obračunani temeljni prometni davek od prometa storitev v znesku 562.935,00 SIT in pripadajoče zamudne obresti v znesku 168.880,00 SIT, 2./ plačati obračunani temeljni prometni davek od prometa storitev v znesku 562.935,00 SIT in zamudne obresti v znesku 168.880,00 SIT, ki so obračunane od dneva zapadlosti od 18.9.1991, 3./ obračunati in plačati zamudne obresti od 18.9. 1991 do dneva plačila in 4./ opraviti ustrezna knjiženja v svojem knjigovodstvu.

Pritožbo tožeče stranke je tožena stranka zavrnila kot neutemeljeno. Odločbo tožene stranke izpodbija tožeča stranka s pravočasno vloženo tožbo. V njej navaja, da je od rent-a-car storitev obračunavala prometni davek po 5 % stopnji na podlagi mnenja Zveznega sekretariata za finance, po katerem naj bi bile rent-a-car storitve prevozne storitve, od katerih se obračunava in plačuje prometni davek po 5 % stopnji. Meni tudi, da služba družbenega knjigovodstva v Republiki Sloveniji, ni bila upravičena razpolagati s sredstvi, o katerih je odločala. Gre namreč za zvezni davek, avtomatičnega pravnega nasledstva na področju prometnega davka in razpolaganja s sredstvi, pridobljenimi z njim pa ni. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

V odgovoru na tožbo predlaga tožena stranka zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Tožba ni utemeljena.

Osnovna določba, ki opredeljuje upravičenja službe družbenega knjigovodstva je 6. člen zakona o službi družbenega knjigovodstva (Uradni list SFRJ, št. 70/83 ... 79/90; v nadaljevanju: ZSDK). Omenjena zakonska določba (in tudi ne kakšna druga) ne upravičuje službe družbenega knjigovodstva razpolagati z družbenimi sredstvi. Služba družbenega knjigovodstva v obravnavanem primeru z družbenimi sredstvi tudi ni razpolagala. Izvedla je samo kontrolna upravičenja iz 6. člena ZSDK, natančneje razdelana v 41. členu in sledečih ZSDK, za izvedbo katerih je bila še posebej upravičena z 52. členom zakona o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev (Uradni list SFRJ, št. 4/91) ter naložila tožeči stranki izvedbo ukrepov potrebnih za odpravo ugotovljenih nepravilnosti. To pa je služba družbenega knjigovodstva prve stopnje storila še pred osamosvojitvijo Republike Slovenije na podlagi predpisov, ki so jo takrat upravičevali opraviti kontrolo in izdati odločbo, kakršno je izdala. Zato je treba tudi glede vprašanja, ali je bila tožena stranka sploh upravičena odločati o zadevi, o kateri je z izpodbijano odločbo odločila, odločiti samo z vidika, ali je bila služba družbenega knjigovodstva prve stopnje upravičena o njej odločiti. Ker je to bila, velja to tudi za toženo stranko (primerjaj tudi: 53. člen omenjenega zakona). Že zato ugovor tožeče stranke, da tožena stranka o sporni zadevi sploh ni bila upravičena odločati, ni utemeljen. Ne glede na to pa velja tudi za zgoraj navedene predpise določba 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).

Zakon o začasnih ukrepih o davku od prometa prozvodov in storitev v tarifi temeljnega prometnega davka sicer res nikjer ne uporabi izraza "rent-a-car". To pa ni imelo za posledico nejasnosti, ali je rent-a-car storitev prevozna storitev ali storitev dajanja v zakup (ali podzakup). Kaj je prevozna storitev, opredeljuje ZOR v 648. členu, še natančneje pa glede na to, da gre za vprašanje prevoza v cestnem prometu, 6. člen zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (Uradni list SFRJ, št. 2/74), kaj pa zakup pa 1. odstavek 567. člena ZOR, na kar je pravilno opozorila že tožena stranka v izpodbijani odločbi. Ker prepusti pri rent-a-car storitvi imetnik motornega vozila tega zakupniku (najemniku) v rabo brez voznika, rent-a-car storitev zato ni prevozna storitev ampak zakup (najem). Od takšne storitve pa se plača prometni davek po 10 % stopnji (1. točka 5. tarifne številke tarife temeljnega prometnega davka - davka od prometa storitev). Napačno stališče Zveznega sekretariata za finance, na katerega se tožeča stranka sklicuje, je obveznosti iz izpodbijane odločbe ne more oprostiti. Kot je že tožeča stranka sama pravilno navedla v tožbi, omenjeni organ ni bil tisti, ki bi bil pristojen dajati obvezne razlage zakonskih določb. Čim pa je tako, je odločba tožene stranke v skladu z zakonom, takšne odločbe pa v računskem upravnem sporu ni mogoče odpraviti. Zato je sodišče tožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno.