Legislator Case Law & Legislation
Sodba U 78/93 ECLI:SI:VSRS:1994:U.78.93 AI generated

Court dismisses appeal where final court ruling proves tenant no longer uses the dwelling, negating permanent residence status.

Case Number Sodba U 78/93
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The Supreme Court dismissed the plaintiffs' administrative lawsuit against the Ministry of Interior regarding their permanent residence registration. The administrative body and police had already determined the plaintiffs did not reside at the address, a fact later confirmed by a final court judgment stating the dwelling was unused for over six months. The court ruled that since a final judicial decision established the plaintiffs no longer used the property, they could not legally claim permanent residence there.

Legislator headnote

AI generated

Zakon o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva; Zakon o upravnih sporih: If a final court judgment establishes that a party does not use a dwelling, they cannot claim permanent residence there, and administrative decisions based on this fact are lawful.

Keywords

AI generated
permanent residence registration final court judgment dwelling usage administrative appeal residence status

Cited Legislation

AI generated
3. člen zakona o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva
2. odstavek 42. člen zakona o upravnih sporih
1. odstavek 4. člen ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine

Cited Case Law

AI generated
Sodba višjega sodišča z dne 9.9.1992
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Če je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da stranka stanovanja ne uporablja in je to odpovedni razlog, potem tudi v njem ne stanuje in ne more imeti v njem stalnega prebivališča.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za notranje zadeve zavrnilo pritožbo tožečih strank zoper odločbo Sekretariata za notranje zadeve občine z dne 27.8.1992, s katero je ta ugotovil, da stranke ne bivajo na naslovu ter odločil, da se po dokončnosti odločbe črtajo iz registra stalnega prebivalstva z naslova. V obrazložitvi odločbe navaja, da je stranki dne 24.2.1990 prenehalo delovno razmerje v zdravstvenem domu na sporazumen način, hčerka je prenehala obiskovati šolo 22.1.1990, sin pa 19.1.1990, vsi pa so se preselili na Hrvatsko, kjer se je stranka zaposlila, otroka pa sta nadaljevala šolanje, v Slovenijo pa prihajajo le ob koncu tedna.

Zoper gornjo odločbo so se tožeče stranke pritožile in v pritožbi navajale, da se je stranka zaradi prenehanja delovnega razmerja bila prisiljena začasno zaposliti na Hrvatskem, kjer nimajo stalnega prebivališča, in da svoje osnovne stanovanjske potrebe zadovoljujejo v Sloveniji.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo z dne 22.12.1992 pritožbo zavrnila, ker je na podlagi okoliščin in dejstev, ugotovljenih na prvi stopnji, mogoče sklepati, da pritožitelji dejansko ne živijo na naslovu v Sloveniji.

Tožeče stranke so vložile tožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, v kateri navajajo, da je postopek bil sprožen na predlog zdravstvenega doma, s katerim je stranka v sporu zaradi stanovanja, da je dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno, v posledici tega pa je tudi zakon napačno uporabljen in da ji je formalno delovno razmerje prenehalo po sporazumu, dejansko pa zaradi nevzdržnih razmer. Dalje navajajo, da se je v upravnem postopku dokazno gradivo zbiralo pristransko, samo od oseb povezanih z zdravstvenim domom. Tožeče stranke predlagajo, da sodišče tožbi ugodi in odločbo odpravi. Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema ugotovitve v upravnem postopku in potek upravnega postopka. V nadaljevanju pa navaja, da so razgovori bili opravljeni s tistimi sosedi, ki so glede na lego njihovega stanovanja lahko opazili, kako pogosto se stranka in njena otroka zadržujejo v Sloveniji. Ponovno poudarja, da je iz ugotovitev operativnih organov policije in izjav prič razvidno, da sta otroka v letu 1991 le nekaj časa preživela v Sloveniji, in sicer v času agresije na Hrvatsko, tožnica pa le nekajkrat ob vikendih. V skladu z določbo 3. člena zakona o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva, pa je stalno prebivališče naselje, v katerem se občan naseli z namenom, da v njem stalno živi. Navedena pogoja morata biti izpolnjena kumulativno, v konkretnem primeru pa je mogoče trditi, da vsaj prvi pogoj ni izpolnjen. Dejstvo, da je tožnica zaposlena na Hrvatskem, da se tam šolata tudi oba otroka, zahteva njihovo vsakodnevno prisotnost v kraju zaposlitve oziroma šolanja. To pa pomeni, da dejansko stalno ne prebivajo na naslovu, na katerem imajo prijavljeno stalno prebivališče. Glede na navedeno je za odločanje v tej zadevi pravno irelevantno, kako dolgo so tožniki pred odhodom na Hrvatsko živeli v Sloveniji. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi je sporno stalno prebivališče tožečih strank, zlasti, ali je to v Sloveniji. Po določbi 1. odstavka 3. člena zakona o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva (Uradni list SRS, št. 6/83 in Uradni list RS, št. 26/90 ter št. 11/91 - ZRP) je stalno prebivališče naselje, v katerem se občan naseli z namenom, da v njem stalno živi. Stalno prebivališče prijavlja in odjavlja občan, za občane stare manj kot 18 let pa so dolžni prijaviti oziroma odjaviti stalno prebivališče starši, oziroma skrbniki. Stalno prebivališče je treba prijaviti v 8 dneh od naselitve, odjaviti pa preden se ga zapusti. Če pristojni organ sumi, da občan stalno ne prebiva v naselju oziroma na naslovu, kjer je prijavil svoje stalno prebivališče, uvede postopek za ugotovitev dejanskega stanja (8. člen istega zakona). V obravnavanem primeru je pristojni organ, Sekretariat za notranje zadeve občine začel postopek na pobudo zdravstvenega doma po uradni dolžnosti in po izvedenem postopku ugotovil, da stalno ne prebivajo na tem naslovu, zato je odločil, da se po dokončnosti odločbe črtajo iz registra stalnega prebivalstva. Do istih ugotovitev je prišla tudi tožena stranka kot pritožbeni organ, in to po dopolnitvi prvostopnega postopka. Tožeče stranke pa kljub temu menijo, da je dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno, ker da je enota temeljnega sodišča v pravdi ugotovila, da tožeče stranke uporabljajo stanovanje v Sloveniji za zadovoljevanje svojih stanovanjskih potreb. Dalje navajajo, da je sicer res višje sodišče sodbo na pritožbo spremenilo, vendar je zoper sodbo višjega sodišča vložena revizija. Iz tožbenih navedb tožečih strank sodišče ugotavlja, da je s sodbo z dne 9.9.1992 višjega sodišča pravnomočno ugotovljeno, da je tožečim strankam prenehalo stanovanjsko razmerje na stanovanju, ker več kot 6 mesecev niso stanovale v njem. Sodišče pripominja, da je vložena revizija bila zavrnjena. Ob takem dejanskem stanju ni dvoma, da so ugotovitve upravnih organov glede stalnega prebivališča tožečih strank točne in je podana zakonska podlaga za izdano upravno odločbo, saj je še pred izdajo izpodbijane odločbe bilo s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da tožeče stranke stanovanja ne uporabljajo, torej tudi v njem stalno ne prebivajo.

Ob obrazloženem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba tožene stranke zakonita, zato je tožbo tožečih strank zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77 in Uradni list RS, št. 55/92), ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.