Administrative court dismisses enforcement order because the agency failed to apply mandatory monetary penalty provisions before seizing assets.

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiškega tržnega inšpektorata z dne 20.10.1992.

[JEDRO]

Sodišče je ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo, ker se prvostopni organ v izvršbi ni držal tudi določb 286. člena ZUP (izvršba s prisilitvijo z denarnimi kaznimi), pač pa le določbe 287. člena ZUP o izvršbi z neposredno prisilitvijo.

[OBRAZLOŽITEV]

Tržni inšpektor oddelka za gospodarstvo občine je s sklepom z dne 30.9.1992 na podlagi 277. in 287. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in 2. odstavka 10. člena zakona o tržni inšpekciji odločil, da je odločba oddelka za gospodarstvo občine - tržne inšpekcije (z dne 24.7.1992), s katero je tožniku prepovedano opravljanje gostinske dejavnosti, izvršljiva in se dovoljuje njena izvršba (1. točka izreka); tožnik kot zavezanec mora izpolniti v 1. točki izreka tega sklepa navedeno obveznost v roku petih dni po prejemu tega sklepa (2. točka izreka); če bo zavezanec še naprej ravnal v nasprotju z izrekom v navedeni odločbi in ne bo prenehal z opravljanjem gostinske dejavnosti, bo izvršba opravljena z neposredno prisilitvijo dne 16.10.1992; ta bo opravljena tako, da bodo z uradnim pečatom zapečatena sredstva za delo in material, namenjeni neupravičenemu opravljanju gostinske dejavnosti (točilni pult, blagajna, mize, stoli) (3. točka izreka); v primeru, če bo izvršba opravljena z neposredno prisilitvijo, bo moral zavezanec povrniti stroške, ki bodo nastali v zvezi s to izvršbo; stroški bodo določeni s posebnim sklepom (4. točka izreka).

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti citiranemu prvostopnemu sklepu. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbo 280. člena ZUP. Glede na to določbo tožena stranka ni upoštevala razlogov v tožnikovi pritožbi, ker so po njenem mnenju pravno neupoštevni, saj namreč tožnik s pritožbo izpodbija pravilnost odločbe, ki se izvršuje, in se ne nanaša na samo izvršbo. Če se tožnik namreč z navedeno odločbo ni strinjal, je imel na voljo 8-dnevni zakonski pritožbeni rok, da bi to odločbo izpodbijal. Tožnikova pasivnost pa po mnenju tožene stranke pomeni le-to, da se je tožnik z odločbo strinjal in s potekom pritožbenega roka te odločbe ne more več z rednimi pravnimi sredstvi izpodbijati.

Tožnik v tožbi meni, da je bilo v upravnem postopku dejansko stanje nepopolno oziroma napačno ugotovljeno. Dne 22.7.1992 je bil ob prvem inšpekcijskem pregledu po naključju prisoten v gostinskem lokalu. Tržna inšpektorica, ki ga je zaslišala, ga ni vprašala, kdo je sploh lastnik in upravljalec gostinskega lokala. Zapisnik mu na koncu ni bil prebran. Zato se je pod napis "navzoči" tudi podpisal. Ukvarja se s kmetijstvom, za kar si je pridobil tudi status kmeta. Žena, ki si je pridobila tudi ustrezno izobrazbo za opravljanje gostinske dejavnosti, vodi gostinski lokal. Nikoli pa ni bila obravnavana kot stranka v upravnem postopku, zato tudi ni imela možnost pritožbe. Z ženo sta v zemljiški knjigi vpisana kot solastnika vložkov 158 in 32. Ženi je dne 21.7.1992 dal soglasje za opravljanje gostinske dejavnosti v poslovnem objektu. Odločba z dne 24.7.1992, ki jo je verjetno izdala tržna inšpektorica, je brez podpisa tako, da jo je potrebno odpraviti že zaradi pravno - formalnih pomanjkljivosti. Smiselno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov.

Prvostopni organ je v zvezi z izvršbo uporabil določbo 287. člena ZUP, ki se nanaša na neposredno prisilitev. To določbo pa bi lahko uporabil le, če se izvršba za nedenarno obveznost sploh ne more opraviti ali ne more pravočasno opraviti s sredstvi tudi iz 286. člena ZUP (izvršba s prisilitvijo z denarnimi kaznimi), to je, da prisili organ, ki opravlja izvršbo, zavezanca k izpolnitvi obveznosti z denarnimi kaznimi, s tem, da mu najprej zagrozi, da bo uporabil prisilno sredstvo, če zavezanec ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku. Ker tožena stranka ni odpravila navedene pomanjkljivosti, je izpodbijana odločba nezakonita.

Tožena stranka pa naj v ponovnem postopku razčisti tudi okoliščino, ki se nanaša na tožnikovo obveznost glede prepovedi opravljanja gostinske dejavnosti, saj tožnik v pritožbi proti prvostopnemu sklepu, kar smiselno ponavlja tudi v tožbi, navaja, da navedene dejavnosti ne opravlja, pač pa, da jo dejansko od 21.7.1992 naprej opravlja njegova žena.

Če torej tožnik gostinske dejavnosti res ne opravlja več, ker jo opravlja njegova žena, je treba v izvršilnem postopku, ne glede na obstoječ izvršilni naslov, razčistiti vprašanje, ali je izvršba proti tožniku še potrebna, zlasti pa, ali je sploh mogoč tak način izvršbe, ne da bi bila z izšpekcijskim ukrepom prepoved opravljanja gostinske dejavnosti izrečena tudi tožnikovi ženi, ki je solastnica poslovnega prostora. Brez izvršilnega naslova proti tožnikovi ženi izvršba ni mogoča.

Tožena stranka bo morala ponovno obravnavati tožnikovo pritožbo proti prvostopnemu sklepu na podlagi 242. člena ZUP. Pri tem bo morala upoštevati tudi določbe 286. člena ZUP, kot tudi razčistiti navedeno okoliščino.

Glede na navedeno je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiške predpise v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I). Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).