Supreme Court allows appeal, quashing lower rulings on timber value claim where ownership must be proven first.

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Pri dokazovanju lastninske pravice na posekanih deblih, rešitev (ureditev) sporne meje ni predhodno vprašanje. Tožba na plačilo vrednosti posekanega lesa namreč istočasno uveljavlja tudi lastninsko pravico na zemljišču, kjer so drevesa rasla.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožnik s tožbo zahteva od toženca plačilo zneska 21.590,00 SIT, ki se nanaša na vrednost posekanega lesa v njegovem gozdu. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnikovo pritožbo je nato sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da meja med zemljiščema pravdnih strank ni evidentna, zaradi česar bi bilo treba nastali mejni spor rešiti kot predhodno vprašanje. Tožnik pa je takšen način postopanja odklonil.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo, v kateri vsebinsko uveljavlja oba revizijska razloga po določbi 385. člena ZPP. Vztraja pri tem, da je toženec drevesa posekal na njegovem svetu. Mejniki so dobro vidni. S ponovnim ugotavljanjem meje bi se le po nepotrebnem zapravljal čas in denar.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Tožnik uveljavlja s tožbo plačilo vrednosti posekanega lesa. Pri tem trdi, da je toženec od katerega zahteva plačilo, les posekal na njegovem zemljišču. Zatrjuje torej lastninsko pravico na posekanih deblih, ker so ta rasla na njegovem svetu. Tožbeni zahtevek zato pravno temelji na upravičenju, ki izvira iz lastninske pravice. Lastninsko pravna podlaga tožbe terja ugotavljanje dejanskega stanja zaradi dokazovanja lastninske pravice na zemljišču, kjer so rasla drevesa.

Izpodbijana sodba pa je sprejela pravno razlago, po kateri "bi moralo sodišče prve stopnje najprej rešiti nastali mejni spor kot predhodno vprašanje", zaradi česar bi v postopku moral sodelovati tudi izvedenec geometer. Ker tožnik ni sprožil mejnega spora in ni založil potrebnega denarja za izvedenca, označba meje pa ni evidentna, predhodnega vprašanja o tem stališču ni bilo mogoče rešiti. Opisano izhodišče, ki je imelo za posledico dokončno zavrnitev tožbenega zahtevka, pa je pravno zmotno. V širšem smislu med pravdnima strankama res obstoji spor o meji, vendar pa tožnik s tožbo na plačilo vrednosti posekanega lesa dokazuje na spornem svetu svojo močnejšo torej lastninsko pravico. Sklicuje se prav na to, kar bi sicer moglo biti predmet nepravdnega postopka z možnostjo naknadne napotitve na pravdo (člen 136. in 137. zakona o nepravdnem postopku) zaradi uveljavljanja močnejše pravice. Pri tem pa ni ovire, da se ne bi v pravdi ugotovile vse okoliščine, ki bi sicer bile predmet postopka za ureditev sporne meje, predvsem pa tiste, ki se nanašajo na zatrjevano lastninsko pravico na spornem zemljišču. Okolnost, da tožnik (še) ni založil denarja za geometra, zato ne omogoča pravne razlage po kateri zaradi nemožnosti rešitve spora o meji tudi o vprašanju lastništva posekanih debel (in sveta, na katerem so rasla) ni možno odločiti.

Pravilna uporaba materialnega prava torej daje vloženi tožbi lastninsko pravno naravo. Tožbeni zahtevek bi namreč utegnil biti utemeljen le ob ugotovitvi, da je tožnik bil lastnik posekanih debel in glede na tožbeno trditveno podlago tudi sveta, na katerem so rasla. Ker pa je sporna dejstva, ki se na to nanašajo treba ugotoviti v tej pravdi in ne v morebitnem nepravdnem postopku, bo zaradi pravilne uporabe materialnega prava treba v ponovljenem sojenju postopek dopolniti z izvedbo dokazov, ki bodo omogočili presojo o tožnikovem zatrjevanem lastninskem upravičenju kot podlagi tožbenega zahtevka. V tej smeri tožnik zatrjuje okoliščine, ki naj bi dokazovale, da je sporno zemljišče bilo v njegovi lasti. Do teh trditev bo ob ponovnem sojenju ob ustrezni dokazni oceni treba zavzeti dokončno stališče.

Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje na nižjih stopnjah bilo nepopolno ugotovljeno, je revizijsko sodišče v celoti razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (2. odstavek 395. člena ZPP), pri čemer o stroških revizijskega postopka ni odločilo, ker jih tožnik v reviziji ni zaznamoval.