Administrative court dismissed appeal on execution order, ruling only execution-related grounds are admissible under ZUP. Parties argued procedural delays invalidated the order, but court held delays were non-essential. The decision clarifies that execution orders must be challenged solely on execution grounds. The court rejected arguments about missed deadlines and unrelated permit applications. This establishes a strict scope for appeals against execution decisions. The ruling emphasizes the finality of execution orders once issued. Only specific execution-related defects can invalidate such orders. The court found the defendant's actions lawful despite timing issues.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe administrative court dismissed the plaintiff's appeal against the administrative body's decision to permit enforcement of removal orders. Plaintiffs argued the decision was illegal due to procedural delays and failure to consider their permit applications, while the defendant contended the enforcement order was validly issued. The court ruled that under the General Administrative Procedure Act, only grounds directly related to the execution itself are admissible in such disputes, rejecting arguments about procedural delays or unrelated administrative actions.
Legislator headnote
AI generated278. in 280. člen Zakona o splošnem upravnem postopku: V upravnem sporu, katerega predmet je sklep o izvršbi, ni dopustno uveljavljati drugih razlogov, razen tistih, ki se nanašajo na izvršbo.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Tožba se zavrne.
[JEDRO]
Po 278. in 280. členu ZUP v upravnem sporu, katerega predmet je sklep o izvršbi, ni dopustno uveljavljati drugih razlogov, razen tistih, ki se nanašajo na izvršbo.
[OBRAZLOŽITEV]
Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnikov zoper sklep prvostopnega upravnega organa o dovolitvi izvršbe. Z njim je urbanistični inšpektor na podlagi 278. in 285. člena zakona o splošnem upravnem postopku in 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor ugotovil, da sta postali izvršljivi odločbi o odstranitvi, zavezancema - tožnikoma pa je določil naknadni rok za odstranitev prizidka in vzpostavitev prejšnjega stanja. V utemeljitvi odločbe je tožena stranka ugotovila, da je bil sklep o izvršbi izdan po uradni dolžnosti. Zavezanca objekta nista odstranila v določenem roku, kar je bilo ugotovljeno z ogledom 10.9.1992. Zamuda roka za izdajo sklepa po 2. odstavku 278. člena zakona o splošnem upravnem postopku ne izključuje obveznosti njegove izdaje. Predmet tega postopka je pravilnost in zakonitost sklepa o dovolitvi izvršbe. Odločbi o odstranitvi sta postali izvršljivi dan pozneje, kot ugotavlja prvostopni upravni organ, vendar to na odločitev ne vpliva, ker je bil izpodbijani sklep izdan šele 11.9.1992.
V tožbi sta tožnika predlagala, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo. Navajala sta, da niso bili upoštevani zakonski roki, določeni v upravnem postopku. Vložila sta zahtevo za pridobitev lokacijskega dovoljenja. Sklep sta prejela 14.9.1992. Urbanistična inšpekcija ni ravnala v skladu z 278. členom zakona o splošnem upravnem postopku. Sklep bi moral biti izdan v 30-ih dneh, torej pred 4.9.1992. Datum izvršljivosti je zmotno ugotovljen.
Tožena stranka je poslala upravne spise in predlagala zavrnitev tožbe.
Tožba ni utemeljena.
Na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I - UZ) se v Republiki Sloveniji smiselno uporabljajo kot republiški predpisi tisti zvezni predpisi, ki so veljali v Republiki Sloveniji ob uveljavitvi tega zakona, kolikor ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije in kolikor ni z ustavnim zakonom drugače določeno. Tak predpis je tudi zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - ZUP), ki izvršbo odločbe izdane v upravnem postopku ureja v 270. in naslednjih členih. Dovolitev izvršbe ureja 278. člena. To določbo je v zvezi z 280. členom razlagati tako, da tudi v upravnem sporu, katerega predmet je sklep o izvršbi, ni dopustno uveljavljati drugih razlogov, razen tistih, ki se nanašajo na samo izvršbo. Odločba z dne 20.5.1992 je bila tožnikoma vročena 28.5.1992, kar pomeni, da sta se pritožbeni in izpolnitveni rok iztekla 12.6., odločba pa je postala pravnomočna in izvršljiva 13.6.1990, ne pa 12.6. kot zmotno ugotavlja prvostopni sklep. Tudi pri odločbi z dne 17.7.1992 je zaradi enakega štetja rokov ta postala pravnomočna in izvršljiva 5., ne pa 4.8.1992. Vendar zaradi tega izpodbijani sklep ni nezakonit, ker sta bili obe odločbi 11.9.1992, ko je bil izdan sklep o dovolitvi izvršbe, že izvršljivi (1. odstavek 278. člena ZUP).
Rok, ki je določen v 2. odstavku 278. člena zakona o splošnem upravnem postopku je inštrukcijski rok oziroma rok procesnega vodstva. Zato prekoračitev tega roka nima pravnih posledic in ne vpliva na odločitev. Prekoračitev 30-dnevnega roka za izdajo sklepa torej ni vplivala na njegovo zakonitost.
Tožbena trditev o tem, da bi naj tožnika vložila vlogo za izdajo lokacijskega dovoljenja, ni predmet tega spora in zato ne more vplivati na odločitev.
Po obrazloženem je moralo sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77, v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona) tožbo zavrniti.